Ustanovljeni konec šestdesetih let v Londonu, so hitro prerasli okvire klasičnega rock benda in ustvarili nekaj, kar je bilo hkrati simfonija, znanstvenofantastična pripoved, psihološki zemljevid in meditacija o obstoju. Njihova glasba je znana po epski dolžini, kompleksni strukturi, filozofskih besedilih in skorajda nečloveški tehnični izvedbi – a še pomembneje, po stalnem iskanju nečesa več.
Zasedba, ki se je v desetletjih preoblikovala večkrat kot rubikova kocka v roki hiperaktivnega otroka, je kljub vsemu ostala zvesta svojemu bistvu: ustvarjati brezkompromisno glasbo, ki poslušalca ne zabava, temveč zahteva njegovo udeležbo. V skupini se menjajo pevci, klaviaturisti in bobnarji, toda duh Yes – tisti svetlobni odmev medzvezdnih akordov, ki so začeli z Close to the Edge in nekako še vedno odzvanjajo – ostaja.
Čisto na začetku…
Pisalo se je leto 1968, londonski underground je vreščal v psihedeliji, svet je poslušal Cream in Pink Floyd, ko sta se v nočnem klubu Speakeasy slučajno srečala Jon Anderson, pevec z visoko tenorsko barvo in filozofsko dušo ter Chris Squire, basist s prepoznavno ostro zvenečim Rickenbackerjem, ki je imel za sabo že nekaj neuspešnih skupin. Zdelo se je, kot da sta se našla dva iskalca svetlobne resnice v zvoku. Ustanovila sta novo skupino – sprva z imenom Mabel Greer's Toyshop – a že kmalu je nastal Yes.
Prvotna postava je poleg Andersona in Squirea vključevala še Petra Banksa na kitari, Tonyja Kayeja na klaviaturah in Billa Bruforda na bobnih. Prvi album, preprosto naslovljen Yes (1969), še ni bil epohalen, a je že kazal znake kompleksnosti in drznosti, z zanimivimi priredbami (med njimi Beatlesova Every Little Thing) in Andersonovimi višavami, ki so se zdele skoraj nečloveške.
…so bile spremembe
Leta 1970 je sledil Time and a Word, ki je v glasbo skupine že vpeljal godala – kar je povzročilo nekaj napetosti, saj je Peter Banks nasprotoval tej smeri. Ob izidu albuma je bil Banks vržen iz skupine in nadomeščen z izjemno nadarjenim Steveom Howejem, kitaristom z jazzersko prstno tehniko in klasiko v srcu. To je bila prva večja kadrovska sprememba – prva od mnogih.
Z novim kitaristom so Yes leta 1971 izdali prelomni album The Yes Album, ki je pomenil pravo rojstvo njihovega prepoznavnega zvoka. Kompozicije, kot sta Yours Is No Disgrace in Starship Trooper, so bile dolge, razgibane, polne menjav tempa in instrumentalnih prehodov. V njih je bila čutiti jasna vizija – to ni bila več samo rock skupina, to je bila glasbena zgradba, ki je merila v nebesa.
Yes so v tem obdobju zgradili temelje, na katerih bo kmalu stala njihova prog-rock katedrala. In ko se je kmalu za tem zgodil prihod Ricka Wakemana in album Fragile, je postalo jasno – nekaj velikega se dogaja.
Zlata doba progresive (1971–1974)
Leta 1971 je skupino zapustil Tony Kaye, ki ni bil najbolj navdušen nad čedalje večjo vlogo sintetizatorjev. Njegov odhod je sprostil prostor za prihod Ricka Wakemana, čudežnega klaviaturista z londonskega Royal College of Music, ki je na oder prinesel več tipk, kot jih je premogla povprečna glasbena trgovina – Hammond, Minimoog, Mellotron, klavir in še čembalo za povrhu. Z njegovo virtuoznostjo in ekscentričnostjo se je zvok Yes dokončno utrdil v simfonično smer.
Rezultat? Album Fragile (1971). To ni bil zgolj preboj, to je bil prog-rock dogodek. Pesem Roundabout je postala ena njihovih največjih uspešnic in vstopna točka za generacije poslušalcev, a to ni bil pop hit – bila je osemminutna mojstrovina s prepleti kitarskih pasaž, bas linij, ki bi lahko delovale samostojno in večplastnimi vokalnimi harmonijami. Na albumu so si člani privoščili tudi vsak svojo solo skladbo – kar je bila elegantna mešanica ega in eksperimenta, značilna za tisti čas.
Blizu roba (in čezenj)
A pravi prog-fan ve: Close to the Edge (1972) je tisto, zaradi česar Yes zasedajo svoj prestol. Album ima samo tri skladbe – naslovna zaseda celo A-stran vinila – v teh dobrih 18 minutah se zgodi toliko glasbe, toliko prehodov, atmosfer, lirskih plasti, da še danes velja za eno najvišjih točk žanra. To ni bila več samo glasba – bil je ritual, transcendentalna izkušnja, ki jo je bilo treba poslušati z zaprtimi očmi in odprto dušo.
Turneje so bile razprodane, odri pa razkošni: Wakeman je igral v plašču, obsijanem z bleščicami, Anderson je govoril o kozmosu in ezoteriki, Squire je mahal z basom kot z mečem. Bilo je ekstravagantno, teatralno in tehnično na meji človeškega.
Ena plošča, ena pesem
A s slavo so prišle tudi napetosti. Leta 1973 so izdali Tales from Topographic Oceans, dvojni album, kjer je vsaka stran vinila ena dolga skladba, navdahnjena z indijskimi svetimi spisi. Anderson in Howe sta bila navdušena nad konceptualnim pristopom, Wakeman pa vse manj – njegov odnos do albuma je bil, milo rečeno, hladen. Na turneji si je med koncerti za odrom pripravljal curry, kar je postalo skoraj mitološka anekdota prog-scene.
Skladbe kot The Revealing Science of God in Ritual so bile ambiciozne, a mnogim predolge, celo za standarde zvestih fanov. Kritiki so album raztrgali, a ga feni še danes častijo kot mistično, meditativno izkušnjo. Wakeman je po tej avanturi odšel – izčrpan, frustriran, z občutkom, da se je skupina izgubila v svoji veličini.
Kljub temu pa je to obdobje – od Fragile do Tales... – tisto, kjer so Yes zasidrani kot eden najpomembnejših, najbolj kompleksnih in umetniško drznih bendov vseh časov. Zlata doba, ki se je zapisala v zgodovino ne kot zbirka hitov, ampak kot cel svet, v katerega si ali vstopil, ali pa ostal zunaj – in ga nikoli razumel.
Spet menjave in tudi vrnitve
Po velikopoteznih Topografskih oceanih in odhodu Ricka Wakemana so Yes morali najti novo glasbeno vizijo – ali pa vsaj nov način, kako jo prenesti na oder. Na klaviature so povabili Patricka Moraza, švicarskega mojstra z jazzovskim pedigrejem in izrazitim občutkom za eksotiko. Z njim so posneli enega najdrznejših albumov svoje kariere – Relayer (1974). Album je bil oster, težji, skoraj jazz-fusion z dodano orientalsko-vojno noto, predvsem v epski otvoritveni skladbi The Gates of Delirium. Pesem, ki govori o vojni in upanju, je kulminirala v čutni baladi Soon, Andersonovem eteričnem klicu po miru.
Toda Moraz je v skupini zdržal le en album. Leta 1976 se je presenetljivo vrnil Rick Wakeman, čemur je sledil album Going for the One. To je bil bolj dostopen, melodičen projekt, ki je kljub občasni kompleksnosti vključeval tudi eno najbolj čutnih in duhovnih skladb skupine – Awaken. Pesem, ki je kombinacija klasičnega rocka, cerkvenih orgel in ezoterične lirike, še danes velja za Andersonovo osebno mojstrovino.
Vsak v svojem filmu
Sledil je Tormato (1978), album, ki je bil (že po naslovnici s paradižnikom) nekoliko bolj kaotičen in razcepljen. Čeprav so na njem skladbe, ki so priljubljene med feni (Don't Kill the Whale, Madrigal), je bilo vzdušje v skupini vse bolj napeto. Anderson in Wakeman sta imela drugačne ideje kot ostali člani. Zvok je bil vse bolj zmeden, produkcija neenotna – za band, ki je gradil na popolnosti, so to bili zaskrbljujoči znaki.
Leta 1980 se je zgodilo nepredstavljivo, Jon Anderson in Rick Wakeman sta zapustila skupino. Anderson je bil glas in vizija Yes, Wakeman pa njegov zvočni dvojček. Ostali člani – Squire, Howe, White – so se odločili, da Yes nadaljuje, a z novo, drastično drugačno zasedbo.
Pridružila sta se jima Trevor Horn in Geoff Downes – znana kot The Buggles, avtorja hita Video Killed the Radio Star. Tako je nastal album Drama (1980), edini Yes album brez Andersonovega glasu, z bolj modernim, new wave pridihom in temnejšo atmosfero. Pesmi kot Machine Messiah in Tempus Fugit so bile močne, a fanom se je zdelo, da to ni več pravi Yes. Skupina je po turneji razpadla.
To obdobje – od Relayerja do Drame – je zaznamovala večna napetost med umetniško ambicijo, osebnostnimi trenji in iskanjem smeri v času, ko je progresivni rock že začel izgubljati svoje mesto v ospredju glasbene scene. A tudi v teh »turbulentnih« letih so Yes ustvarili nekaj najbolj drznega in izvirnega v svoji diskografiji.
90125 in MTV eksplozija (1983–1987)
Po razpadu Yes po albumu Drama se je zdelo, da je zgodba zaključena. A Chris Squire ni nameraval odložiti Rickenbackerja. Skupaj z Alanom Whitom je ustanovil projekt z imenom Cinema, v katerega sta povabila še južnoafriškega kitarista Trevorja Rabina, ki je v skupino vnesel svežino, pop občutek in izjemen produkcijski talent. Kmalu se je vrnil tudi Tony Kaye, stari klaviaturist iz zgodnjih dni. Vse je bilo pripravljeno za novo poglavje – a nekaj je manjkalo: glas.
Ko se je skupini ponovno pridružil Jon Anderson, so fantje ugotovili, da to, kar imajo, ni več Cinema, ampak bolj Yes. Tako se je rodil album 90125 (po kataloški številki založbe Atco), ki je izšel leta 1983 in postal njihov najbolj komercialno uspešen projekt vseh časov.
Skladba Owner of a Lonely Heart je eksplodirala na MTV-ju in radijih – z elektronskimi bobni, ostrimi kitarskimi rezi in nalezljivo melodijo je zasedla vrh Billboardove lestvice in Yes prvič pripeljala do množičnega pop občinstva. Glasba na 90125 je bila moderna, sintetizirana, a še vedno tehnično dovršena. Pesmi kot Leave It, Changes in It Can Happen so pokazale, da skupina zna preživeti tudi izven progresivnih epov.
Neka nova 80s doba
Trevor Rabin je postal ključna ustvarjalna sila, Jon Anderson pa je svojo ezoterično poezijo bolj prilagodil radijskim formatom. Kljub uspehu so se med Andersonom in Rabinom kmalu pojavile kreativne napetosti – prvi je hrepenel po mistiki, drugi po hookih in kitarskih rifih. Vendar je bil uspeh neizpodbiten: Yes so bili ponovno aktualni, prisotni na TV, v dvoranah in na vrhu lestvic.
Leta 1987 so izdali še Big Generator, ki je nadaljeval pop usmeritev z manj svežine kot predhodnik, a vseeno z nekaj močnih skladb (Rhythm of Love, Love Will Find a Way). Ampak notranje trenje med art in pop filozofijo je začelo puščati razpoke.
Ta faza Yes je bila povsem drugačna od njihove klasične prog identitete – toda vseeno pomembna. 90125 je dokazal, da se lahko tudi na videz nepremični velikani prilagodijo času, brez da bi povsem izgubili svojo jedro identiteto.
Zmeda in megazlitje postav (1990–2000)
Ob koncu 80-ih sta v skupini rasli dve ločeni viziji. Na eni strani je bil Anderson, ki je pogrešal »stari duh« in se povezal z bivšimi tovariši – Billom Brufordom, Rickom Wakemanom in Steveom Howejem. Skupaj so leta 1989 ustanovili zasedbo Anderson Bruford Wakeman Howe (ABWH) – ki je bila de facto Yes, le da je niso smeli tako imenovati zaradi pravic. Izdali so istoimenski album, ki je skušal obuditi kompleksno, spiritualno progresivo 70-ih. Čeprav ni bil komercialni triumf, je fane razveselil kot »prava vrnitev« Yes.
Vzporedno je obstajala še druga veja – Squire, Kaye, Rabin in White, ki so še vedno držali pop-rock smer iz 80-ih. In potem… se je zgodil Union (1991). Projekt, ki naj bi združil vse frakcije v eno veliko »družino Yes«. Kar se sliši idilično, je bilo v praksi precej drugače.
Vsi skupaj zase
Album Union naj bi bil sodelovanje, a v resnici je bil kolaž dveh ločenih projektov, ki so ju združili založniki. Glasbeniki so se sploh srečali šele na skupni turneji. Wakeman ga je v intervjuju opisal kot »čebulo«, ker je jokal vsakič, ko ga je poslušal. A turneja? To je bil spektakel: osem članov na odru – dve bobnarski postaji (Bruford in White), trije kitaristi, trije klaviaturisti… norija! Fani so uživali, kritiki manj.
Po tem »eksperimentu« so Yes spet razpadli v delce. Rabin in Anderson sta ostala v studijski navezi za Talk (1994), ki je bil napreden glede produkcije (prvi popolnoma digitalno posnet Yes album), a brez večjega odziva. Potem se je Rabin poslovil.
Yes po Yes in pred Yes
Sredi 90-ih se je formirala nova »klasična« zasedba – Anderson, Howe, Squire, Wakeman in White – in skupaj so posneli Keys to Ascension (1996–1997), dvojni koncertni album z nekaj novimi studijskimi skladbami. Fani so končno dobili nekaj, kar je dišalo po Close to the Edge, a stabilnost je bila kratkega roka. Wakeman je znova odšel, nadomestil pa ga je mlajši Igor Khoroshev.
Na koncu desetletja so Yes izdajali redkeje, menjavali postave in eksperimentirali z dolgimi kompozicijami (The Ladder, Magnification), a večjih komercialnih uspehov ni bilo več. Vse bolj so živeli od turnej in fanovske baze, ki jih ni nikoli zapustila – kljub (ali ravno zaradi) kaotičnih notranjih razmer.
Yes so v 90-ih postali paradoks: skupina z enim imenom, a z več interpretacijami tega, kaj pomeni »biti Yes«. A prav ta norost je postala del njihove mitologije.
Yes brez Andersona
Ko je svet vstopil v novo tisočletje, so Yes postajali vse bolj institucija zase. Čeprav brez radijskih hitov ali odmevnih albumov, so ostali stalnica na koncertni sceni, njihova glasba pa je postajala vse bolj kultna in študirana. Leta 2001 so izdali Magnification, edini album v njihovi diskografiji, kjer ni klaviaturista – orkestralne aranžmaje je prevzel simfonični orkester. Album je prejel solidne kritike, a predvsem utrdil prepričanje, da Yes še vedno ustvarjajo brezkompromisno, domišljijsko glasbo.
Leta 2004 so oznanili pavzo zaradi zdravstvenih težav Jona Andersona – leta 2008 pa šok: skupina se je vrnila brez njega. Namesto njega je glavni vokalist postal Benoît David, pevec iz tribute benda Close to the Edge. Kmalu je sledil še en nov glas – Jon Davison (iz skupine Glass Hammer), ki je zasedel mesto glavnega vokalista in vloga Andersonovega naslednika.
Nov hud udarec
Ta prehod ni bil brez polemik. Mnogi fani niso sprejeli skupine brez Andersona – a preostali člani (zlasti Steve Howe, Alan White in Chris Squire) so vztrajali, da gre za evolucijo, ne izdajo. Album Fly from Here (2011) z Davidom na vokalu in produkcijo Trevorja Horna je bil vrnitev k bolj melodičnemu zvoku, blizu Drama obdobja.
A potem je sledil neizogiben udarec. Leta 2015 je umrl Chris Squire, soustanovitelj, srce basa in edini član, ki je bil prisoten na vseh albumih do takrat. Njegova smrt je pomenila konec neke ere – a Yes so šli naprej, tokrat z Billyjem Sherwoodom, Squirejevim dolgoletnim prijateljem in izbranim naslednikom.
Nekaj izjemnega
Vzporedno so leta 2016 zaživeli še drugi Yes – zasedba ARW (Anderson, Rabin, Wakeman), ki je koncertirala z repertoarjem 70-ih in 80-ih. Tako sta nekaj časa obstajala dva Yesa, vsak s svojo filozofijo: en klasično progresiven, drugi bolj spektakelsko melodičen. Fani so ju ljubili ali sovražili – a obiskovali oba.
Leta 2017 so bii Yes – obe verziji –sprejeti v Rock and Roll Hall of Fame. Na odru so skupaj nastopili Anderson, Howe, Wakeman, Rabin in drugi, kar je bil simbolični trenutek sprave. Čeprav so Howe in Anderson že dolgo igrali ločeno, je bilo jasno: zapuščina Yes presega osebne zamere.
Do konca in naprej
V zadnjih letih skupina pod vodstvom Stevea Howea še vedno deluje. Leta 2021 je izšel The Quest, leta 2023 še Mirror to the Sky – oba albuma z Jonom Davisonom na vokalu in zvestobo kompleksnemu, introspektivnemu slogu. Čeprav je Alan White umrl leta 2022, se skupina ni ustavila.
Yes v tej zadnji inkarnaciji niso več zasedba, ki bi pretresala lestvice – so pa živi fosil ustvarjalnega idealizma, ki še vedno tli v notah in riffih. Zvesti fani vedo, da Yes ni zgolj bend, ampak duhovna disciplina. In kljub menjavam, razcepom in času, ostaja bistvo: iskanje transcendence skozi glasbo.
Kaj naredi Yes – Yes? Malce filozofije za konec
Yes niso samo glasbena skupina – so zvočna pokrajina, ki združuje simfonijo, spiritualnost, znanstveno fantastiko in tehnično virtuoznost. Njihov značilni zvok gradi na večstopenjski strukturi: večglasnem vokalu (zlasti Andersonov kristalni tenor), kompleksnih kitarskih figurah Stevea Howea, izstopajočem basu Chrisa Squirea (ki pogosto vodi melodijo) ter klaviaturah, ki prehajajo od klasičnih harmonij do vesoljskih zvokov.
Besedila so pogosto poetična, mistična, skoraj hermetična – govorijo o svetlobi, univerzumu, duhovni rasti. Harmonije niso preproste, ritmi niso linearni, pesmi pogosto trajajo 10+ minut – in to je čar: Yes ne pišejo skladb, ampak zvočne potopise. Njihov zvok je vizualen, kar ponazarjajo tudi fantastične naslovnice albumov (še posebej legendarni Roger Dean), ki so kot zemljevidi tja, kamor pelje njihova glasba.
Zapuščina
Yes so pionirji, ki so brez strahu raztegnili meje rocka – glasbeno, produkcijsko in konceptualno. Od Fragile in Close to the Edge do 90125 in naprej, so pokazali, da kompleksnost in lepota lahko hodita z roko v roki. Njihov vpliv sega od Dream Theater in Porcupine Tree do Muse in Opeth, pa tudi v film, oblikovanje, pa celo računalniške igre.
Čeprav so jih včasih označili kot pretenciozne ali odtujene, so prav zato postali legendarni. Ker nikoli niso igrali na prvo žogo – igrali so za poslušalca, ki je pripravljen potovati.
