Njihova zgodba je edinstvena prav zaradi dveh izrazito različnih ustvarjalnih obdobij: v prvem so kot ena od vodilnih prog-rock zasedb sedemdesetih ustvarjali dolge, dramaturško dovršene skladbe z bogato simboliko in teatralnimi nastopi, v drugem pa so z glasbeno poenostavitvijo in večjim poudarkom na melodičnosti ter ritmu postali eno največjih imen pop-rocka osemdesetih. Ob tem so člani benda ustvarili še izjemno uspešne samostojne kariere, kar je le še utrdilo njihov vpliv na glasbeno zgodovino – so dokaz, da se lahko glasbena skupina večkrat na novo izumi, pri tem pa ohrani ustvarjalno jedro in občinstvo. Njihova zgodba ni le zgodovina enega benda, temveč tudi odsev spreminjajočih se okusov in zvokov popularne glasbe od poznih šestdesetih do danes.
Šola za glasbene skupine
Zgodba Genesis se začne leta 1967 na prestižni angleški srednji šoli Charterhouse, kjer so se srečali pevec Peter Gabriel, klaviaturist Tony Banks, kitarist Anthony Phillips in basist Mike Rutherford. Sprva niso imeli ambicij po velikem preboju, temveč so kot prijatelji pisali pesmi, ki so jih pošiljali producentom. Njihov zgodnji mentor Jonathan King, nekdanji učenec šole in uspešen pop glasbenik, jim je pomagal podpisati prvo pogodbo in jim dal ime Genesis – kot simbol novega začetka.
Prvi album From Genesis to Revelation (1969) je bil še precej oddaljen od kompleksnega prog-rock zvoka, po katerem bodo kasneje znani. Šlo je za mešanico baročnega popa in folk vplivov, ki pa je trpela zaradi neizkušenosti članov in omejene promocije. Album se komercialno ni odrezal, vendar so kritiki v njem zaznali ustvarjalni potencial.
Prelom se je začel, ko so k zasedbi prišli bobnar John Mayhew, menedžer Tony Stratton-Smith pa jih je pod okriljem založbe Charisma Records usmeril k bolj ambicioznim aranžmajem. Drugi album Trespass (1970) je prinesel daljše skladbe, večplastne zvočne teksture in prvi resnejši odmik od popa proti progresivnemu rocku. Čeprav so bile prodajne številke še skromne, so si Genesis začeli graditi bazo privržencev, zlasti med poslušalci, ki so iskali zahtevnejšo, bolj umetniško glasbo.
Maska in megafon – progresivna zlata doba
Leta 1971 sta v Genesis vstopila kitarist Steve Hackett in bobnar Phil Collins, kar je dokončno oblikovalo klasično postavo, ki bo v naslednjih letih ustvarila nekaj najbolj cenjenih progresivnorockovskih albumov. Z Gabrielovim karizmatičnim glasom in ekscentričnimi odrskimi kostumi, Banksovimi simfoničnimi klaviaturami, Rutherfordovimi melodičnimi bas linijami ter Hackettovimi inovativnimi kitarskimi tehnikami je bend razvil prepoznaven zvok in vizualno identiteto.
Album Nursery Cryme (1971) je prinesel prvo večjo Genesis klasiko, epsko skladbo The Musical Box, polno dinamičnih prehodov in dramatičnih izbruhov. Leto kasneje so z Foxtrot (1972) dosegli novo raven kompleksnosti – predvsem z 23-minutno suito Supper’s Ready, ki velja za enega vrhuncev progresivnega rocka.
Leta 1973 je izšel Selling England by the Pound, ki ga mnogi oboževalci in kritiki označujejo za najbolj izpiljen album zasedbe. Poleg tehnične dovršenosti in izvirnih besedil je prinesel tudi enega njihovih redkih zgodnjih singlov, ki so se prebili na lestvice – I Know What I Like (In Your Wardrobe).
Vrhunec te ere je predstavljal konceptualni dvojni album The Lamb Lies Down on Broadway (1974), temačna in surrealistična zgodba, ki jo je spisal skoraj izključno Gabriel. Turneja, ki je sledila, je bila polna vizualnih eksperimentov in zahtevnih tehničnih rešitev, a tudi notranjih napetosti. Po njenem zaključku je Gabriel leta 1975 zapustil skupino, kar je sprožilo vprašanje, ali lahko Genesis preživijo brez svojega karizmatičnega frontmana.
Peter Gabriel in odhod med pionirje
Peter Gabriel je bil duša in obraz zgodnje ere Genesis, a njegova zgodba je zanimiva tudi onkraj odhoda iz skupine. Rojen leta 1950 v angleškem Surreyju je odraščal v glasbeni družini in že kot otrok igral bobne in klaviature, vendar je v Genesis zaslovel predvsem kot pevec, avtor besedil in karizmatični odrski interpret. V svojih besedilih je pogosto mešal angleški humor, surrealizem in družbeno kritiko, pri čemer so metafore in zgodbe pogosto presegle klasične rockovske teme.
Odhod iz Genesis leta 1975 je bil posledica kombinacije ustvarjalnih napetosti in osebnih razlogov – želel je več časa preživeti z družino in delati v bolj svobodnem ustvarjalnem okolju. Njegova solo kariera, ki se je začela leta 1977 z istoimenskim albumom (Peter Gabriel), je postala ena najuspešnejših v svetu rocka in world music. Posebej se je proslavil z albumi So (1986) in Us (1992), ki sta prinesla hite kot Sledgehammer, Don’t Give Up (duet z Kate Bush) in Steam.
Gabriel je tudi pionir uporabe glasbenih videospotov kot umetniškega medija – videospot za Sledgehammer velja še danes za enega najbolj inovativnih v zgodovini MTV. Poleg glasbe se je uveljavil kot aktivist za človekove pravice, ustanovil je platformo WOMAD (World of Music, Arts and Dance) in sodeloval z organizacijami, kot sta Amnesty International in Witness.
Ko bobnar postane glas – Collinsova era (1975–1977)
Po odhodu Petra Gabriela so se člani Genesis znašli pred težko nalogo – najti novega pevca, ki bi lahko prevzel tako glas kot odrsko prezenco. Po dolgem iskanju in neuspešnih avdicijah so ugotovili, da je najboljša rešitev ves čas sedela za bobni. Phil Collins, ki je bil dotlej predvsem bobnar in spremljevalni pevec, je prevzel glavno vokalno vlogo, pri čemer je ohranil tudi pomembno vlogo pri pisanju pesmi.
Prvi album v novi postavi, A Trick of the Tail (1976), je bil presenetljiv uspeh. Kritiki so ugotovili, da je skupina ohranila kompleksnost in melodramatičnost zvoka, hkrati pa dobila nekoliko toplejši in dostopnejši vokal. Naslednji album Wind & Wuthering (1976) je nadaljeval progresivno tradicijo, vendar je bil nekoliko mehkejši in bolj liričen.
Kljub dobrim ocenam so se notranja trenja nadaljevala, kar je privedlo do odhoda Steva Hacketta leta 1977. To je pomenilo konec klasične prog-rock postave Genesis in začetek nove glasbene smeri, ki je skupino vodila proti bolj komercialnemu zvoku. Prehodno obdobje je zaznamoval koncertni dvojni album Seconds Out (1977), ki je dokumentiral vrhunce obeh glasbenih faz in utrdil Collinsov status kot novega obraza benda.
Od prog rocka do pop-rocka – pohod na vrh lestvic (1978–1991)
Po odhodu Steva Hacketta so Genesis nadaljevali kot trio – Tony Banks, Mike Rutherford in Phil Collins. Že prvi album v tej zasedbi, …And Then There Were Three… (1978), je napovedal premik k krajšim, bolj radijskim skladbam, čeprav so še vedno ohranjali elemente progresivnega rocka. Singel Follow You Follow Me je postal njihov prvi res veliki hit v ZDA in nakazal prihodnost, v kateri bo melodičnost prevladala nad epskimi suiti.
Z albumom Duke (1980) so Genesis našli ravnotežje med dostopnimi pop-rock skladbami in daljšimi progresivnimi formami, medtem ko sta Abacab (1981) in Genesis (1983) dokončno utrdila njihov status kot ene največjih svetovnih skupin osemdesetih. Uspešnice kot Abacab, Mama in That’s All so jim prinesle široko radijsko predvajanje, spektakularne turneje pa so napolnile stadione.
Pravi komercialni vrhunec je prišel z albumom Invisible Touch (1986), ki je dosegel prvo mesto na lestvicah in ustvaril kar pet hit-singlov, vključno z naslovno skladbo Invisible Touch, Land of Confusion in Tonight, Tonight, Tonight. V tem obdobju je Collinsova vzporedna solo kariera le še povečala prepoznavnost skupine, saj so bili njegovi solo hiti stalnica na lestvicah, kar je Genesis dodatno približalo množični publiki.
Njihov zadnji album v tem zmagovitem nizu, We Can’t Dance (1991), je vseboval kombinacijo radijskih balad in daljših skladb, kar je oboževalcem obeh obdobij ponudilo nekaj zase. Pesmi kot No Son of Mine in I Can’t Dance so postale himne zgodnjih devetdesetih, a po koncu turneje leta 1992 je Collins presenetil z odločitvijo, da zapusti skupino.
Spremembe, premori in povratki (1991–danes)
Po odhodu Phila Collinsa leta 1996 sta Tony Banks in Mike Rutherford poskušala nadaljevati zgodbo Genesis z novim pevcem Rayem Wilsonom, nekdanjim frontmanom zasedbe Stiltskin. Album Calling All Stations (1997) je imel temnejši, bolj atmosferičen ton in je v Evropi dosegel zmerno uspeh, vendar v ZDA ni požel večjega zanimanja. Turneja je bila omejena na evropske datume, po njenem zaključku pa se je skupina umaknila v daljši premor.
Genesis so se vrnili leta 2007 v postavi Banks–Rutherford–Collins za obsežno turnejo Turn It On Again, ki je pritegnila več milijonov oboževalcev po svetu. Čeprav ni bilo novega studijskega albuma, so koncerti postali retrospektivni poklon celotni karieri skupine, od progresivnih klasik do pop-rock hitov.
V naslednjih letih so člani skupine ostali dejavni predvsem v solo projektih, a leta 2020 so presenetili z napovedjo nove turneje The Last Domino?, ki je zaradi pandemije potekala šele v letih 2021–2022. To je bila njihova zadnja skupna koncertna dejavnost, saj je Collins zaradi zdravstvenih težav nastopal sede, a kljub temu s polno mero karizme. Zadnji koncert v Londonu marca 2022 je pomenil tudi uradni konec skupine Genesis, ki so se od občinstva poslovili z ganljivim »Hvala in lahko noč«.
Zvok, ki je zaznamoval desetletja
V zgodovini skupine Genesis se je nabralo kar nekaj zanimivih epizod, ki lepo dopolnijo njihovo uradno biografijo. V zgodnjih letih je Peter Gabriel med koncerti pogosto nosil ekstravagantne kostume – od obleke velikanske cvetlice do maske lisice z rdečo obleko – ker je menil, da publika ne posveča dovolj pozornosti besedilom. Ti vizualni elementi so hitro postali zaščitni znak njihove progresivne ere. Ko je Gabriel leta 1975 zapustil skupino, so člani začeli iskati novega pevca. Phil Collins, ki je bil do tedaj bobnar in spremljevalni vokalist, se je prijavil na avdicijo bolj iz praktičnega razloga, saj je hotel drugim kandidatom pomagati ogreti glas. A prav on je na koncu dobil vlogo glavnega pevca.
Med snemanjem albuma The Lamb Lies Down on Broadway so bile napetosti v skupini tako velike, da so nekateri člani snemali dele pesmi ločeno, brez neposrednega stika, končalo pa se je, saj vemo kako, z odhodom Gabriela. Po drugi strani pa so Genesis v osemdesetih doživeli komercialni vrhunec: singel Invisible Touch (1986) je postal njihov prvi in edini ameriški hit na vrhu Billboarda, Collins pa je v istem tednu kraljeval tudi s svojo solo skladbo Sussudio. Kitarist Steve Hackett je medtem že v sedemdesetih letih populariziral tehniko tappinga, ki jo je kasneje proslavil Eddie Van Halen.
Zadnji album z Collinsom, We Can’t Dance (1991), je postal eden najbolje prodajanih v njihovi karieri, saj je po svetu našel več kot 20 milijonov kupcev. Njihova poslovilna turneja The Last Domino? (2021–2022) je potekala v nekoliko drugačnih okoliščinah – zaradi zdravstvenih težav je Collins večino nastopov preživel sede, bobnarsko palico pa je prevzel njegov sin Nic Collins, kar je skupini dalo poseben generacijski pridih.
Phil Collins se že več let sooča z resnimi zdravstvenimi težavami, predvsem zaradi poškodbe vratne hrbtenice leta 2007, ki mu je povzročila živčne okvare in onemogočila igranje bobnov. Poleg tega ima težave z gibanjem, zato hodi s pomočjo palice. letos je prestal tudi operacijo kolena, kar je sprožilo celo govorice o njegovem kritičnem stanju, a je njegova ekipa potrdila, da ne gre za kaj hujšega, Collins pa sam priznava, da se počuti zelo bolan in da nima več volje za ustvarjanje glasbe.
