Včasih je to antipatija, ki tiho tli in se pokaže v mimobežnem pogledu ali brezbrižnem »živjo«. Drugič je to odkrit odpor, ki ga niti ne poskušamo skriti. A vprašanje, ki si ga danes zastavljam, je preprosto: ali lahko z nekom, ki ti gre na živce, vseeno dobro shajaš? V teoriji ja, saj smo odrasli, profesionalni, znamo ločiti osebno od poslovnega. V resničnem življenju … Ah, kje pa!  
Osebne zamere počasi načnejo odnose … sprva komaj opazno, a sčasoma se iz drobnih neprijetnosti razvije pregrada, ki ustavi pretok sodelovanja in razumevanja. Te vrstice pišem iz Ljubljane, brez romantične kulise borovcev, kjer so moje misli drugačne, nostalgične in celo romantične. Tukaj, v Ljubljani, pa gledam na stvari ostreje. Bi se spopadla z ljudmi, ki mi postavljajo prepreke samo zato, ker jim nisem všeč? Sem že poskusila. Večkrat. In skoraj vedno dobila po glavi. Ne zato, ker bi bila preobčutljiva, ampak ker sem hotela stvari razčistiti. Paradoks? Ogromen. Včasih misliš, da bo odkrit pogovor odprl pot rešitvi, pa se izkaže, da si prav zaradi tega označen kot problematičen. Da si »preveč oseben«, »preveč čustven«. In tako hitro postaneš tarča še večjega odpora. Najhuje pa je, da osebne bitke redko prizadenejo samo enega človeka. Če nekdo blokira mene, ne škodi le meni, ampak tudi vsem, s katerimi sem povezana. To je kot kamen, vržen v vodo – krogi se širijo daleč naokoli. Prizadenejo odnose, priložnosti, projekte. In nenadoma se zavem, da škoda presega mene. Jaz sem samo košček mozaika … ali pa en člen verige, ki se lahko raztrga. No, ker malo vseeno moram biti romantična, se bom zdaj tu navezala na kite … Znanstveniki v zadnjih dneh glasno opozarjajo: na nekaterih območjih modri kiti ne pojejo več. Njihove mogočne pesmi, ki so nekoč potovale tisoče kilometrov skozi ocean, izginjajo. Zaradi podnebnih sprememb, pomanjkanja hrane in hrupa, ki ga ustvarja človek, porabijo ves čas in energijo za preživetje. Ocean je vedno bolj tih. In ko ocean utihne, se nekaj velikega zlomi.
To ni zgolj žalostna novica iz sveta narave. To je ogledalo za nas. Morda se tudi nam dogaja enako – ko razmere postanejo pretežke, ko nas obkrožajo pritiski in zamere, nehote utihnemo. Umaknemo se. Zapremo usta, ker govor prinaša tveganje. Ker se bojimo posledic. A ravno tu je ključni trenutek: kaj se bo zgodilo, če bomo vsi utihnili? Če v skupnosti, ki temelji na sodelovanju, dovolimo, da osebne antipatije vodijo odločitve, bomo izgubili več, kot si mislimo. Tako kot pri kitih – ko izgubiš pesem, izgubiš tudi del identitete, povezanosti in ravnovesja. Ampak tišina ima svojo ceno. Ko ne spregovorimo proti krivicam, se prostor zapolni z ravnodušnostjo. In to, če mene vprašate – to ni mir, to je pač tiha kapitulacija. Meni se je to že prevečkrat pripetilo.
A poudarjam, osebna obračunavanja, pri katerih nekdo zavestno škoduje drugemu, so nizkotna in kratkovidna. Časa nimamo neskončno, zato bi bilo pametno, da ga porabimo za gradnjo, ne za rušenje. Če se kdo prepozna v teh vrsticah, si iskreno in zelo prijazno želim, da se spremeni … No, da spremeni odnos do mene. Ker življenje je prekratko, da bi ga preživeli v tišini, ko je čas za besede.