Razprodan je bil v zgolj dveh tednih, možnosti ponovitve ni, znameniti Plečnikov hram kulture pa je vibriral od energije – Red Bull Symphonic je v premierni slovenski izdaji serije unikatnih koncertnih spektaklov občinstvu predstavil zlitje dveh nepričakovanih svetov, ki se le redko srečata: neukročene energije techna in zvočne pokrajine simfoničnega orkestra. Vmes pa primešal še malce rocka in opere.
»Noro, noro. Presenečen sem,« je razkril Uroš Umek, ki je prav na dan koncerta prvič zares slišal, kar so slišale razprodane Križanke: »Najprej, ko sem delal svoje stvari, sem dobil simulacijo iz računalnika, danes pa sem prvič v resnici slišal, kako zveni v živo. Vedno obstaja malo dvoma, ko počneš nekaj novega. Zdelo se mi je, da bo orkester – ker je živ organizem, z ogromno dinamike – težko povezati z mojo glasbo, ki nima toliko dinamike. Pa se je izkazalo, da se super združi.«
Tudi sam je bil presenečen nad kombinacijo in monumentalnostjo celotnega zvočnega doživetja. Več mesecev se je namreč pripravljal na eno samo noč, a se je izplačalo, saj se je tudi veliko naučil. »Naučil sem se, da pri takih projektih nisem pomemben samo jaz, ampak je treba sprejemati kompromise. Že izbor glasbe je moral biti drugačen, ker sem si rekel: 'Glede na to, da so to res dobri glasbeniki, jim moj tipičen techno 'loop' ne bo ravno všeč, da bi eno in isto ponavljali.' Zato sem izbral malo bolj melodične zadeve, da se lahko zagrejejo in da jim bo prijetno, ne pa brez zveze. Mislim, da je bil izbor pravi.«
In zagreli so se, saj so se ponavadi resni glasbeniki tudi tako sprostili, da so na odru malce zaplesali. »Bili smo povabljeni k temu projektu. Kot simfonični orkester se pretežno ukvarjamo s klasiko, zato so, ko sem orkester vprašal o sodelovanju, vsi takoj rekli, da gremo v ta projekt,« je povedal Marjan Grdadolnik, vodja in dirigent orkestra, ter dodal: »Naš orkester je v bistvu res unikaten – smo zelo fleksibilni, mladi in zagnani entuziasti – ta projekt pa je za nas nekaj zelo, zelo posebnega.« Poseben je bil predvsem za skladatelja in multiinštrumentalista Abela Modica, ki je bil glavni snovalec priredb za orkester: »Pravzaprav je to za vsakogar izmed nas nekaj zelo novega. Meni je bilo v užitek pisati aranžmaje za ta poseben koncert in moram reči, da je tudi s celotno ekipo enkratno delati.«
No, če sta Abel in Simfonični orkester Cantabile poskrbela, da je bilo vse na odru še bolj veličastno, se je delo začelo že dolge mesece prej. Umek je projekt na primer začel s 50 skladbami in nabor skrčil na 10, v opus svojih uspešnic, kot so Hablando, Carbon Occasions, Amnesiac, Cybernetic Implant in Vibrancy, pa je vmešal še klasike elektronskih mojstrov, kot so Oxygene Jeana Michela Jarra, Synesthesia The Thrillseekersa in Cafe del mar projekta Energy 52.
»Ko sem prvič slišala za ta koncept, si nisem znala predstavljati, kako bo to dejansko videti. Potem ko sem bila na vajah in poslušala, pa sem bila osupla in me je povsem prevzelo. Dobila sem mravljince in zdelo se mi je, da bo vsa dvorana naježena. Klasična glasba doda vau učinek elektronski glasbi, ki je že itak dobra,« je povedala pevka Gaja Prestor, ki se je nedavno lotila elektronske glasbe kot DJ-ka Estora, pod mentorstvom prav DJ Umeka. A za en večer je svoj alter ego Estore pustila v zaodrju in se svojemu mentorju na odru pridružila kot pevka ter zapela house klasiko Touch Me portugalskega DJ Ruija Da Silve.
Glasbeni spektakel v Križankah je seveda ponudil še številne goste oziroma gostje, saj so se Umeku in orkestru na odru pridružile še Raiven, Mina Špiler ter Masayah. Raiven je navdušila z opero Carmen in Umekovim remiksom kultne Losing My Religion ameriških rockerjev R.E.M., sodelovanje pri takšnem spektaklu pa se ji je zdelo povsem logično: »Z Umekom sva se že pred kakšnim letom pogovarjala o sodelovanju. Meni je elektronika že tako zelo blizu, tako da se mi zdi čisto naravno, da sem tukaj. To sta pač dve zvrsti, ki sta mi všeč. Izhajam iz klasike, v svojem žanru veliko uporabljam elektroniko, tako da je to zame čisto domače.«
Med vrhunci večera je bil nedvomno trenutek, ko je na oder prišla mlada primorska raperka Masayah in ne samo izvedla svojo pesem Ni panike, ampak ob Abelu Modicu in glasbi tudi zaplesala: »Ne vem, kaj je to, ampak temu lahko rečemo božja volja. Fenomenalno, res fenomenalno. Meni je velika čast, da lahko s tako legendo, kot je Umek, delam nekaj takega. Tudi s simfoničnim orkestrom. Ni panike zveni kot še nikoli. To je oblika, ki sem jo komaj čakala, da doživi svoj živi moment na odru. Res sem počaščena.«
Ko so že vsi mislili, da je konec, pa je za zadnji posladek večera poskrbela Mina Špiler, ki jo najbolje poznamo po sodelovanjih s skupinama Laibach in Melodrom. Prekaljene rejverje je vrnila v zlate čase in leto 2006, ko je izšla Umekova uspešnica Posing As Me. Mina in Umek sta klasiko na ta večer šele drugič izvedla v živo. Po slabi dve uri dolgem koncertu je seveda sledil pravi žur, Umek pa je že razmišljal o naslednjem projektu. Velikem rojstnodnevnem praznovanju, ki ga čaka prihodnje leto: »Po tem koncertu bomo najavili mojih 50 let, abrahamčka, kjer se bomo zabavali in praznovali. Potem bomo 23. oktobra 2026 v Ljubljani naredili veliko fešto, kot se spodobi.«
