Ko govorimo o skupini Ne me jugat, govorimo o tistih primorskih fantih, ki so sproščeni in iskreni in ki v sebi nosijo tisto prepoznavno istrsko energijo, ki diši po soli, znoju in šagrini polki. Tako je bilo pred kratkim tudi v oddaji Japajade šov, kjer so s skladbo Gasilec sem dvignili publiko na noge. Ne le zaradi nalezljivega refrena, ampak zato, ker iz vsake besede veje srčnost; tista prava, pristna, ki je ne moreš ponarediti.
Od harmonike do himne gasilcev
»Pesem Gasilec sem je nastala čisto spontano,« se spominja Mitja Kodarin, frontman in avtor večine besedil skupine Ne me jugat. »Šolal sem se za poklicnega gasilca – pri dvainštiridesetih. Najstarejši sem bil v generaciji. Vsi drugi so šteli od osemnajst do petindvajset let. Noro naporno obdobje, ampak tudi eno izmed najlepših v življenju,« se spominja Mitja in pripoveduje, kot bi sedel ob ognju. Z žarom v očeh in nasmehom, ki pove več kot besede. »Na šoli smo bili ena res posebna, trčena generacija. Polni energije, heca, povezanosti. In nekega dne med vajami mi inštruktor reče: »Pravi gasilec mora biti srčen in trčen.« Tisti stavek mi je ostal v spominu in mi še vedno odzvanja. Med korono, ko smo del šolanja opravili od doma, sem si tu in tam zapisal kakšno frazo, kakšno misel, in iz tega se je rodila pesem.« Ideja je rasla med odmori, zahtevnimi vajami, večeri v gostilni in harmoniko, ki je Mitjo spremljala povsod. »Na koncu sem jo vzel s seboj v sobo, in sem jo po podelitvi diplom spet potegnil ven. Nismo načrtovali, da bi pesem takrat posneli, ampak nekdo jo je posnel – in posnetek je postal viralen. To je postala naša himna. Himna 27. generacije gasilcev.«
Pesem, ki diši po ognju, potu in tovarištvu
Gasilec sem ni le skladba, temveč izpoved o ljudeh, ki tečejo proti ognju, ko drugi bežijo stran. »Z njo sem hotel pokazati, kaj pomeni biti gasilec – ne le v poklicnem smislu, ampak v človeškem,« pravi Mitja. »To je poklic, kjer moraš biti pogumen, sočuten in malo trčen. Moraš imeti srce in dušo, da greš, ko drugi obstanejo. Hotel sem poudariti vrednote, ki sem jih tam spoznal: srčnost, tovarištvo, veselje do življenja.« Ko so fantje pesem posneli v studiu in nato posneli še videospot na Gasilski brigadi Koper v sodelovanju z lokalnimi gasilskimi društvi, je nastal poklon resničnemu delu in kolegialnosti. »Gasilci so naši junaki,« doda bobnar Teo Parovel. »Ampak ne zato, ker nosijo uniforme. Temveč zato, ker ostanejo ljudje. Na terenu junaki, za šankom – prijatelji.«
Če bi jih morali opisati v treh besedah, bi bile to iskreni, zabavni, domači. In če bi dodali še četrto – bilo bi nerodno-zabavni, kot se sami pošalijo. Skupina se je ustanovila kot osnovnošolski trio – Luka Parovel, Andrej Krmac in Gabrijel Križman. Iz mladostniškega dolgčasa in želje po igranju, menda. Mitja se jim je pridružil kasneje, s seboj je prinesel harmoniko, kilometrino in strast. Potem je tu še Lukov brat Teo, bobnar, ki se je priključil skoraj po naključju, v pižami, a so po prvih vajah ostali skupaj do zgodnjih jutranjih ur. Tako so počasi postali peterica, jedro, ki drži skupaj že leta. »Tista energija, tista spontanost – to je bil začetek Ne me jugat.«
Glasba, ki diši po soli in zemlji
Ko fantje igrajo, ne slišite le glasbe; slišite morje, polja, vonj oljk in grozdja. »Naš stil je težko opredeliti,« pravijo. »Ni čisto narodno, ni čisto pop. Je nekaj vmes – harmonika, rokenrol, rap pridihe, malo satire. Vse po občutku. Če ‘štima’, pač štima.« Mitja pripoveduje tudi o plonarci – stari dvoradni harmoniki, plonkarski duši njihovega zvoka, ki je prišla iz nonove skrinje. »Na njej sem se učil. Daje tisto patino, tisto toplino, ki jo danes pogrešam v glasbi.« Tradicijo ohranjajo skozi narečje, besedila, in zvok, a z vsakim komadom dodajajo nekaj modernega – malce ritma, malce surovega roka ali elektronike – da pesem diha tudi za mlajše poslušalce. »Nismo hoteli biti klasičen narodno zabaven ansambel,« razloži Andrej. »Raje smo vzeli tisto, kar nam je domače, in to premešali s tem, kar nas navdihuje. In čeprav včasih zveni malo nerodno, je iskreno.«
Pogled naprej
Prihodnje leto bodo praznovali 30 let obstoja. Tri desetletja šager, prijateljstev, pesmi, mikrofonov in harmonik. »Še vedno uživamo, ko stopimo na oder,« pravi Mitja. »Veliko smo preživeli, veliko se smejali. In kar nas drži skupaj, je to, da smo še vedno prijatelji — iskreni in pristni.« Za jubilej pripravljajo sveže preobleke starih pesmi – modernizirane aranžmaje, obenem pa obljubljajo, da ostajajo zvesti sebi. »Gasilec sem je pokazal, da znamo nagovoriti tudi širšo publiko,« pravi Andrej. »Ampak ne želimo se prodati. Ostali bomo to, kar smo – Ne me jugat. Srčni, trčeni in malo po svoje.«
