Pust ni le čas krofov in pisanih mask, temveč tudi praznik domišljije, igrivosti in lepih spominov iz otroštva. Za nekatere naše znane obraze je to še zdaj priložnost za popolno preobrazbo, za druge pa bolj trenutek družinskega povezovanja. Z nami so delili svoje najbolj zabavne, pa tudi najbolj nerodne pustne zgodbe.
Igralec Rok Kunaver
Seveda se našemim. Meni je to vedno bil eden lepših običajev. Čeprav imam rad zimo, jo rad tudi preženem. Tudi ko sem postal profesionalni igralec in veliko mojih kolegov, čisto razumljivo, dostikrat reče, da mi tako ali tako vsak dan nosimo maske vlog, da se jim ne da še za pusta preobleči, jaz nasprotno to ohranjam, ker sta mi všeč šegavost in norčavost. Moja najboljša in najljubša maska in tudi pustni spomin je, ko sva se s prijateljem našemila v pujsa – res nama je maska dobro uspela – in tako rožnato oblečena šla praznovat v bližino Trsta, kjer zamejski prijatelji vsako leto organizirajo veliko pustno rajanje. No, taka so naju potem lovili z noži po vasi, ker sva bila baje godna za koline. (smeh) Ampak je bila vse skupaj dobra šala. In na koncu, ko so naju ujeli, so naju dodobra napitali z mojo najljubšo pustno dobroto: krofom.
Pevka in voditeljica Tamara Goričanec
Pusta sem se kot otrok zelo veselila. Pravzaprav se nisem le maskirala – to je bil mali projekt. Hodila sem od vrat do vrat, spraševala, ali imajo kaj za »pusta hrusta«, in pri tem kar lepo »zaslužila«. Ta denar sem pozneje pametno porabila oziroma investirala v svoje izobraževanje, tako da se je pustno šemljenje dolgoročno več kot obrestovalo. Kot otrok sem si vedno želela biti nekaj lepega – princesa, kraljica, Pocahontas, kakšna ciganka … Skratka, vedno sem izbirala bolj pravljične, elegantne like. Nikoli pa se nisem našemila v žival. Ne vem, zakaj, ampak to se mi je takrat zdelo preveč otročje. Danes, kot odrasla, se že dolgo nisem našemila in trenutno tudi nimam posebne želje po tem. Imam pa občutek, da se bo to spremenilo, ko bom imela svoj podmladek – takrat si predstavljam, da se bomo kot družina spet z veseljem našemili in obudili to lepo tradicijo.
Igralec in pevec Luka Markus
Imam izredno ustvarjalno mater in sestro, ki sta si dali duška na meni in svojih ostalih otrocih v času pusta in takisto za noč čarovnic. Nikoli nič očitnega ali modernega, vedno pa izstopajoče in zanimivo. Pustne maske so bile vedno domiselne in doma sestavljene oziroma narejene. Najbolj mi je v spominu ostala maska ptičjega strašila. Vse mogoče stare flanelaste srajce so se prelevile v strgane cunje in mati je zašila na klobuk, ovratnik in vse mogoče patente slamo. Seveda ne smem pozabiti omeniti, da sem imel zašita na rami in klobuku dva ptiča iz predhodne jesenske dekoracije. Sestra pa je karseda prikupno vedno našemila svoja dvojčka (parček), kot na primer v sol in poper, piščančka, pujso Pepo in Georgea, hobotnici, potapljača, Star Wars … Ni da ni. Moja osnovnošolska leta pustovanja so bila združena s kostumi vseh možnih gledaliških ali plesnih predstav, v katerih sem gostoval. Potem se je to konkretno umirilo, saj je igralec po navadi čez leto poklicno v nič koliko kostumih, vse dotlej, ko je bil žur po pandemiji ravno na pustni dan. Takrat smo si dali duška in s pomočjo kolegice, profesionalne stilistke, ter moje nečakinje je nastala pustna maska Edvarda Škarje. V detajle; kartonaste srebrno pobarvane škarje na rokavicah, počrnjeni lasje, narisane brazgotine in neomejene plasti črnega usnja. Res, res lep spomin. Letos nimam pojma v kaj in če bi se sploh šemil. To se odločim kakopak zadnji trenutek. Že nekaj let imam idejo, da bi se našemil kot tuš z zaveso ali kot aplikacija Tinder – tako bi videl, kam bi ljudje »posvajpali«. Moram priznati, da sem bolj slanosned in nisem oboževalec krofov. Ampak če se mi podarijo, ne gledam konju v zobe. In če že, naj imajo notri vaniljevo kremo z rumom in čokolado po vrhu s kokosovimi mrvicami. V kuhinji sem pa raje za štedilnikom kot pri pečici. Bom pa kolegu podprvaku MasterChefa letos pomagal pri pripravi krofov. Revež še ne ve, da je ruma že zmanjkalo, hehe.
Pevka Alya
Seveda se vedno šemim – tako jaz kot moj bend, kadar smo na koncertih. Najbolj čudna maska, ki sem jo imela v življenju, je bila maska »roža«. Nosila sem jo kot šestletni otrok, ne vem, zakaj, haha. Največkrat pa sem bila za pusta kavbojec, mislim, da bom to tudi letos. Od pustnih dobrot imam rada krofe, ampak jih ne jem preveč, se držim nazaj!
Glasbenik Dejan Krajnc
Tisti dan, ko smo doma, gremo po navadi do mamine tete Dragice v Rečico pri Laškem, malo našemljeni s kakšno lasuljo ali kaj podobnega, predvsem pa gremo pokusit njene odlične krofe, ki jih speče vsako leto. Drugače pa z Dejan Dogaja bendom igramo na veliko pustovanjih – letos bomo na kar sedmih. Prav vsako leto se zato za pustovanje našemimo, saj menim, da če je to praznik norcev, moramo iti do konca. Najboljša pustna maska bom po mojem letos. Pogovarjamo sem, da bomo astronavti. Najbolj nerodna pustna izkušnja pa je bila, ko smo se z družbo na Akademiji za glasbo moški oblekli v ženske, ženske pa v moške. Bilo je res ogromno smeha, ne vem pa, kako dobri smo bili. Če bi se moral letos našemiti v nekaj, kar me najbolj opisuje, bi bila to zagotovo krava oziroma še boljše pujs, saj sem lani poleg Dejan Dogaja benda postal tudi član legendarne slovenske skupine Agropop. Od pustnih dobrot imam najraje krofe, saj sem le Štajerec, dosti pa igramo tudi na Ptuju, kjer je pust doma, in v Cerknici. Jaz jih še dodatno namažem z marmelado ali nutelo. Kot otrok sem jih enkrat delal tudi z mami. Spomnim se, da je bilo tako vroče v kuhinji, da sem bil kar v spodnjicah. Drugače pa jih raje kupim.
Igralka Urška Vučak Markež
Za pusta se še vedno rada našemim, kako se ne bi, saj je to vloga, ki jo igraš po lastni izbiri. Najboljša pustna maska sem bila, ko sem bila Alf – kosmati, sarkastični nezemljan s planeta Melmac –, saj je bila maska resnično zelo dobro izdelana. Pust je čas norčavosti in vse mogoče situacije se lahko zgodijo. Spomnim se, da sem bila pred mnogimi leti našemljena v prostitutko in da sem nekaterim v alkoholiziranem stanju nekoliko težje dopovedala, da sem zgolj maska. A na koncu sem vlogo vseeno dobro odigrala, saj sem dobila kar nekaj denarja, kljub temu da seveda nisem opravila nobene storitve. (smeh) Maska, ki me najbolje opisuje, je klovn – velike oči, nasmeh, pretirani čustveni izrazi, in ker je vesela, zabavna in igriva maska. Moja najljubša pustna dobrota so krofi, ki jih sicer še nikoli nisem delala sama, sicer pa pri meni zmaga ptujski krof.
Glasbenik Robert Dragar
Če le čas dopušča in je družba prava, se sosedje z ulice dobimo, se našemimo in se sprehodimo naokrog. Zanimivo je opazovati, kako te preobleka ali maska na novo definira in kako se lahko zaradi nje obnašaš nekoliko drugače. Mislim, da sem bil izvrsten viking. Ena bolj nerodna izkušnja pa je bila, ko sem si s pomočjo blazine, ki sem jo opasal, naredil velik trebuh. Ko sem stal na mestu, je bilo vse v redu, ko pa sem se gibal, je »trebuh« začel lesti proti petam in situacija je postala kar zanimiva. Za letos še zbiram ideje, katera maska bi bila najbolj primerna. Zagotovo pa vem, da mi gredo v slast pečene »miške« ali pa domači krofi, polnjeni z marelično marmelado. Vsako leto jih pripravljamo doma in so res slastni. Kot pravijo: pust, pust krivih ust. Naj bo letos v maskah čim več veselja in naj nam uspe odgnati zimo stran.
Glasbenica in voditeljica Urška Majdič
Zelo rada imam maškare! Pust je priložnost, da se sprostimo, razsvetlimo februarsko sivino z igrivostjo in se na čudovito zabaven način povežemo z otroki. Pri nas smo to od nekdaj gojili, vendar je bilo vedno treba vsaj osnovo narediti sam, doma – se znajti, kaj zašiti, kombinirati, reciklirati. Tako je na primer cedilo postalo čelada. Moj partner je izjemen mojster za »naredi sam« mehanizme. Lani je bil sinko za pusta »bumblebee transformer«, avtorobot, ki se je dejansko lahko preoblikoval. Sodelovali smo vsi, vsa družina, celo sinko, ki je pobarval kolesa. Res pa je, da je imel s to masko nekoliko omejeno gibanje. Letos ne bo tako, saj naj bi bili skupinska maska znane hard rock skupine, kar je bila ideja (zdaj šestletnega) sinka. In mami je navdušena. (smeh) Če pa se spomnim le nekaj svojih mask … od predstavnice kakšne starodavne civilizacije do lika iz črno-belega filma (vsa črno-bela, s tablicami namesto govora), vreče za smeti, vesoljke; enkrat sem bila celo skladba Purple Rain (oblečena v vijoličasto, z zvočnikom in to pesmijo na ponavljanje). V zadnjem času pa sem predvsem podporni lik sinku. Ko je bil on Batman, sem bila jaz Catmom. Pekla bom miške, vegi kolačke, privoščili si bomo tudi kak slasten krof z veliko marmelade. Potem pa na trening – ker se bo obdobje dolgih bund enkrat vendarle zaključilo …
Antropologinja in producentka Jerca Legan
»Šemica se je rodila …« slišim od mame vsakega 19. februarja, saj je bila davnega leta 1977, ko sem bila rojena, čisto prava pustna sobota. In očitno se me podoba malo norega in nepredvidljivega, včasih zamaskiranega in temperamentnega, drugič kameleonskega in ekstravagantnega dekleta še kar drži. V resnici sem se skozi življenje dosledno, torej vsako leto šemila. In to ne enkrat, pač pa na pustni dan, pustno soboto in še pustni torek, kadar niso sovpadali. Strašne izzive sem si postavljala z maskiranjem, tako da sem bila že praktično vse. Od Pike Nogavičke do uniformirane policistke, čarovnice, čebele nabiralke, rožice, kraljične, ciganke in hudičevke. Maske sem največkrat izdelala oziroma sestavila sama in dodala kvečjemu kakšen kupljen rekvizit ali scenski element. Nekajkrat sem se pridružila skupinskim maskam, ki smo jih soustvarili in celo osvojili kakšno od klubskih nagrad. Med najljubšimi mi je ostala v spominu Frida Kahlo, saj sem njena velika ljubiteljica, med najbolj nerodnimi pa je bil duhec. Za letos bi bilo najbolje, da bi se našemila v sodnico (smeh), v resnici pa že nekaj časa sanjarim o čudoviti beneški maski, takšni od nog do glave, da bi se lahko prijavila na beneški ples v maskah. Recimo v ritmih strastnega tanga. Nisem ljubiteljica pustnih dobrot, saj so v osnovi nezdrave, zato jih tudi ne pripravljam. Z veseljem pa z njimi enkrat letno pocrkljam svoja sinova, da ostane pust sladkih ust!
