Pevka in tekstopiska, sicer pa slovenistka RiNA je pred kratkim izdala svoj prvi album, ki ga je poimenovala Brez obljub. Nanj je uvrstila devet avtorskih skladb, za katere je sama napisala izvirna besedila, v njih pa izraža svojo osebno pot in življenjske izkušnje, trenutke hitrih vzponov in padcev, odločitve in negotovost, tančice skrivnosti in žarek upanja. Več o albumu razkrivamo v nadaljevanju.
Zakaj ste prvenec naslovili ravno po pesmi Brez obljub?
Pravzaprav bi »morala« prvenec izdati že leta 2019. V resnici se je nabralo toliko pesmi, da bi lahko izdala najmanj dva albuma, a sem doživela glasbeni razvoj. Album sem nato drugič obljubila jeseni 2022 in tretjič jeseni 2023. Če ne drugega, je naslov albuma zelo prikladen za izgovore.
Se na splošno držite danih obljub?
Prepričana sem, da se jih. V resnici pa … kakor kdaj. No, obljubila sem, da bom izdala album. In sem ga. Pri tem sta mi najbolj pomagala avtorja in producenta Kevin Koradin in Clifford Goilo ter seveda Peter Penko, s katerim sva preživljala ure in ure v studiu, za vizualno podobo sta skrbela fotografa David Keinne in Valter Leban, z ekipo Production Lair pa smo posneli tri videospote, in sicer za pesmi Lebdiva, Brez obljub in najnovejšo Krog. Album je izšel pri založbi Dallas.
Kako odpustljivi pa ste pri soljudeh, kadar prelomijo obljube?
Danes se vse dogaja tako hitro in mimogrede nam kaj uide. Dobro je vedeti, kdaj odpustiti in kdaj ne. Z leti sem morala postaviti meje in še vedno se jih učim postavljati. Če želimo početi, kar nas izpolnjuje, se povežimo s somišljeniki.
Vam pri odpuščanju pomaga tudi pisanje pesmi, imajo te za vas tudi terapevtski učinek?
Ustvarjanje skladb kot terapija? V pesmi Brez obljub, po kateri sem poimenovala svoj album, opisujem spalno paralizo. Očitno mi je to pomagalo, saj me zdaj mučijo le še »navadne« nočne more. Morda so mi ravno pesmi pomagale postaviti prave meje v življenju …
Kdaj pa ste napisali prvo pesem in o čem je govorila?
Da naj me vklene policaj. Leta 2008 ali 2009. V angleščini z izrazitim slovanskim naglasom.
Zdaj že nekaj časa pišete v slovenščini. Glede na to, da ste slovenistka, verjetno pri pisanju besedil zelo pazite tudi na pravilen slovnični zapis. Vas zelo moti, kadar kakšen ustvarjalec ne?
Najbolj me zmotijo lastne napake. Med snemanjem skladbe Temna zora sem na primer odpela »kako naj se znebim okov«. Čez nekaj tednov, ko je bila pesem že skoraj končana, sem se vrnila v studio samo zato, da bi stavek spremenila v »kako naj se znebim okovov«. Imenovalnik ednine je namreč »okov«, rodilnik množine pa je »okovov«. Naj omenim tudi to, da zelo nerada prebiram za sabo, saj kar naprej iščem napake.
Slovenski jezik pa poučujete tudi priseljence iz bližnjih in daljnih krajev. S čim imajo ti največ težav?
S sklanjanjem, spreganjem in predvsem dvojino, govorci slovanskih jezikov tudi z naglasom in »lažnimi prijatelji«: besedami, ki imajo enako ali podobno izrazno podobo, a različen pomen. Govorcem neslovanskih jezikov povzročajo preglavice spol in število, tikanje in vikanje, imajo skop besedni zaklad. Če se jezika učijo na ulici, ne ločijo slovanskih jezikov in jih mešajo med seboj, prav tako ne ločijo med pogovornim in knjižnim jezikom. Večina učečih se ima težave s slušnim razumevanjem. Pravijo, da govorimo zelo hitro, razumevanje otežujejo tudi sleng in narečja. Govorci slovanskih jezikov se praviloma lažje naučijo pogovornega jezika kot govorci neslovanskih jezikov. Pomembno je, da se vseh teh ovir zavedamo in jih čim več preskočimo.
Kako pa gledajo na vas, ker ste ženska in še svetlolaska?
Pojasnila sem jim, od kod izvira izraz afna v elektronskem naslovu. Zato mi zdaj pravijo opica.si. Šalo na stran. Naš skupni cilj je uspešna integracija. Videz pri tem ne igra vloge.
Pri nastopih in na snemanjih spotov ter promocijskih fotografiranjih je seveda drugače, kar s pridom 'izkoriščate'. Kako se odločate za stajlinge?
Če bi bilo mogoče, bi bila vsak dan drugačna in bi si privoščila več ekstravagance. Tako pa sem se odločila za videz, ki ga lahko primerno vzdržujem. Ker nisem jutranji tip človeka, se, ko imam obveznosti, uredim po liniji najmanjšega odpora in prisegam na trenirkasto udobje.
Svojo ustvarjalnost izražate tudi na slikarskih platnih. Kaj najpogosteje slikate oziroma rišete?
Najpogosteje upodabljam prizore iz narave, rišem tudi osebe.
Bomo tudi ta del vaše ustvarjalnosti lahko kdaj videli na kakšni razstavi oziroma ob kakšnem koncertu?
Morda mi bo tehnologija pokazala pot in se bom lotila tudi takšnih podvigov. Umetna inteligenca je odlično orodje, ki odpira vrata.
Svoja obzorja pa radi širite tudi s potepanji po bližnjih in daljnih krajih. Kje vse ste že bili in kam bi še radi šli?
Do zdaj sem, kolikor mi je dopuščala mošnja, večinoma spoznavala Evropo. Bila sem v naših sosednjih državah, v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Franciji, Monaku, Belgiji, Nemčiji, na Češkem, Slovaškem, na Nizozemskem, Finskem, v Grčiji, Španiji, na Portugalskem. Bila sem tudi v Turčiji in Egiptu. Želim spoznati različne dele sveta. Zanimajo me narava, kultura in lokalni običaji. Hoteli z bazeni niso nič posebnega, imamo jih tudi v Sloveniji. Kot pravim v pesmi Več kot cekin, ki smo jo pred leti ustvarili z mariborsko ekipo Sweet Peak: »Kuba, Bali, pesek pod stopali …«
