Andrej Šifrer bo prihodnje leto obeležil 50 let, odkar je prvič stopil v studio. Njegove pesmi od Vse manj je dobrih gostiln do Moj oče, Hiti počasi, Lepa dekleta, Bil sem mlad, Debeluhi, Martinov lulček in Za prijatelje, so že dolgo del kolektivnega spomina. Njegova prva naslovnica pa je bila prav del naše revije. Nastala je pri Pošti Slovenije na zdaj Slovenski cesti v Ljubljani, ob obletnici pa smo jo poustvarili.

Franci Mulec

Kako se počutite 50 let po ikonični fotografiji in vaši prvi naslovnici v reviji Stop?

Počutim se zelo živega, predvsem pa ne moram verjeti, da je od takrat minilo že 50 let – še hujše se sliši pol stoletja. (smeh) Spremenilo se ni prav veliko, le da takrat nisem imel pojma, kaj prihodnost skriva zame. Velikokrat povem, da poklic ni tisto, za kar se izobraziš, ampak tisto, za kar si poklican – in očitno sem bil poklican za nekaj drugega kot za pravnika. Še vedno me namreč kličejo za nastope. 

Kaj je takrat pomenilo biti na naslovnici Stopa?

Vse skupaj je bilo veliko naključje. Takrat sem bil povsem neznan. V otroški oddaji Pisani svet sem namreč pel pesem: »Če bi bil na prvi strani Stopa, pa naj petek bo ali sobota, le da bom na njej le jaz, z nje sijal bo moj smejoči obraz.« Oddaja je bila predvajana na televiziji na sončno sobotno popoldne, zato skoraj ni imela gledalcev. Jo je pa gledal takratni glavni in odgovorni urednik revije Stop Edi Hravsky in je iz tega naredil »hec«. Poklical je Francija Mulca, da me je fotografiral, urednica oddaje Pisani svet Katarina Lavš pa je naredila članek – in tako sem se pojavil na prvi strani Stopa in mislil, da je to vrhunec moje kariere. 

Kitara je sicer druga. Kaj se je zgodilo s tisto?

Doživela je svoj pokop. Kitaro mi je iz Nemčije prinesel Tomaž Domicelj. To je bila moja prva malo boljša kitara, znamke Framus. Povsod mi je sledila. Kitare so postale moja stalnica, enim se je zlomil vrat, druge so doživele drugačne usode. Zdaj imam doma kar nekaj kitar za različne priložnosti.

Jure Klobčar

Kako vestno pa skrbite za svoj arhiv? 

Sem bolj po mami Pavli – tudi ona je vse spravljala. Pred časom sem našel dokument o njenem zaključku osnovne šole iz leta 1921. Pavla je imela doma kup fotografij in listin, jaz pa imam pogodbe, med njimi tudi za prvo malo ploščo Zoboblues, nato za prvo veliko Moj žulj ter nekaj naslednjih. Zdaj sem prvič sistematično »zlezel« v škatle in fascikle. V arhivu NUK so mi dejali, da bi radi izpopolnili dokumentacijo Andreja Šifrerja – ne zato, ker bi bil nekaj posebnega, ampak ker so ti dokumenti zanimivi za zgodovino glasbe. In priznam: veliko bolj mi je všeč misel, da to pristane v arhivu, kot pa da bo nekega dne komu v napoto in bo šlo v smeti.

Kako se je sploh začela vaša glasbena zgodba?

Vse se je začelo z naključjem. V radijskem studiu sem snemal pesem Zoboblues, kamor me je usmeril dr. Urban Koder, takratni glasbeni urednik na slovenski televiziji. Mišljena je bila kot programska osvežitev novoletne oddaje za upokojence 1975/76. Posnetek je po nesreči zašel na radio, kjer so mislili, da gre za novost, in ga začeli predvajati. Pesem je med jutranjim britjem slišal Jure Robežnik, takratni direktor Založbe kaset in plošč. Dejal je, da se je tako smejal, ko je zaljubljenec na koncu ostal brez zob, da se je urezal. (smeh) Pomislil je: »Se je humor vrnil v slovensko zabavno glasbo?« Takrat se še nisva poznala, Ivo Umek, ki je bil moj znanec, pa ga je usmeril do mene. Tako je prišlo do prve pogodbe za malo ploščo. Ostalo je zgodovina.

Po izobrazbi ste pravnik. Ste kdaj delali v svojem poklicu?

Diplomiral sem 30. junija 1977. Tisti dan sem prišel domov, vrgel torbo na tla in rekel: »Konec je!« Pavla je razumela, oče pa je mislil, da sem kaj ušpičil. (smeh) Po diplomi sem iskal službo. Šel sem tudi na tožilstvo, pa me niso vzeli, ker sem po njihovih podatkih hodil k verouku. Rekli so mi, da »takšnih ne morejo imeti«. Danes se jim skoraj zahvaljujem, da me niso sprejeli. Namesto tega sem končal pri založbi ZKP RTV Slovenija – Jure Robežnik mi je ponudil službo licenčnega urednika. Pozneje je postal moj šef, potem mentor in na koncu prijatelj. Še vedno trdim, da mi je dal »najboljšo službo na svetu«. 

Večkrat omenjate mamo Pavlo. Koliko je vplivala na vašo pot?

Ogromno. Ona je prva slišala vse moje pesmi. Zobozdravnico, o kateri pojem v pesmi Zoboblues, je poznala osebno. Na prvem javnem (razprodanem) nastopu 8. januarja leta 1978 v Mestnem gledališču ljubljanskem – tri dni pred odhodom k vojakom – je Pavla sedela v prvi vrsti. Ko sem prišel izza odra, so ljudje hodili k njej in jo spraševali: »Gospa, vi ste pa njegova mama?« Obema je to ogromno pomenilo. Nikoli ne bom pozabili njenega odziva, ko sem se kot študent s sošolcem z avtostopom odpravljal v Anglijo. Oče je bil proti – bal se je, da se bo kaj zalomilo. Mama pa je rekla: »Mene tudi skrbi, ampak moraš spoznati svet, se naučiti jezika, ta svet je premajhen zate. Jaz nikoli nisem imela te možnosti, ti jo pa imaš. Jaz moram biti tvoj most, ne tvoja ograja.« To je ena najlepših stvari, kar sem jih kdaj slišal v življenju.

Zdaj imate za sabo že več kot pet tisoč nastopov, pa vam še vedno ni dovolj. Kaj vas žene? 

Če na leto še vedno naredim okrog 50 nastopov, pomeni, da se nekaj dogaja. (smeh) To ni kariera, to je ljubezen do življenja. Ne nastopam zato, da bi bilo »veliko«, ampak zato, ker še vedno pri tem uživam – uživam tudi v majhnih nastopih tam, kjer si me ljudje res želijo. Skoraj vedno se zgodi, da me presenetijo z neko svojo zgodbo o pesmi, ki jih spremlja že desetletja. Imam pesem Kdo komu več pomeni, kdo komu več bo dal – in govori prav o tem. V njej pojem o gasilskem domu, dvorani, polni otrok, in ljudeh v neki majhni štajerski vasi, ki jo je bog skoraj pozabil. »Ko sem gledal te obraze, sem se res spraševal: kdo komu več pomeni, kdo komu več bo dal?« Nekaj odpojem, povem kakšno šalo, oni pa mi vrnejo vero vase. Vedno znova imam občutek, da od njih dobim več, kot jim dam. To najbolj izraža pesem Za prijatelje. Na vsaki zabavi, rojstnem dnevu, poroki … ko se začne ta pesem, ljudje vstanejo, se objamejo, pojejo ... Če to ni božji dar, potem res ne vem, kaj je.

Jure Klobčar

Prihajajo tudi nove pesmi ali morda celo album?

Seveda. V glavi in zvezkih je vedno nekaj novega. Lotil sem se stvari, ki se jih še nikoli nisem. Ravno to je čar – da me še vedno vleče v neznano. Ko čutim, da se v meni nekaj nabira, moram spraviti to iz sebe. Dokler bom imel ta občutek, bom pisal, snemal in hodil med ljudi. Začel sem s petjem pred desetimi ljudmi in verjetno bom tako tudi končal. Vse vmes je bil čudovit bonus.

Vaše pesmi pogosto odsevajo optimizem. Ste takšni tudi v zasebnem življenju?

Sem optimist, ampak realni optimist. Nisem med tistimi, ki mislijo, da lahko Real Madrid premagaš s petimi rekreativci iz Šentvida. (smeh) Tudi otrok ne bi smeli hraniti samo s princem in princeso – to je nerealni optimizem. Imam pa rad življenje v vseh oblikah – tudi takrat, ko ni le dobro. Imam posebno mapo z naslovom Neuspehi. Tam so projekti, ki mi niso uspeli. Svoj čas sem hotel imeti svoj časopis, imenoval bi se Norice – pa ni šlo. V Slovenijo sem hotel pripeljati nekoga velikega iz tujine – tudi to ni uspelo. A imam dokumentacijo. Hranim dokaze, zakaj je spodletelo – neuspeh me ne moti, pomembno je, da poskusiš in se naučiš. Na srečo so mape z uspehi bistveno večje. (smeh)

Po čem bi si želeli, da bi si vas ljudje zapomnili?

Po tem, da so se prepoznali v mojih pesmih. Mislim sicer, da bodo Šifrerja pozabili, morda pa se bodo spomnili kakšnih njegovih pesmi. Ampak to je usoda mnogih.