Kaj mislite, da je tisti čar Tria Pup, zaradi katerega predstava že desetletje polni dvorane?
Mislim, da je morda razlog tudi v tem, da je ob poplavi stand up predstav in predstav v okrnjeni zasedbi predstava Trio v klasičnem smislu – ima zgodbo, zaplet, ne strelja le »štosov«, ampak zaobjame gledališče v celoti. Konkretna scena, kostumi, transformacija, luč … Posebno jo dela tudi to, da je napisana v rimah, in to zelo spretno, ob tem pa še v dveh narečjih, koroškem in primorskem. Ker je vse skupaj zapakirano v kontekst koncertne prireditve, so tu še songi, prevedeni v slovenščino. Tisti, ki so predstavo videli, so bili navdušeni. Gotovo bi jo lahko videlo še več ljudi, ampak ni se za pritoževati. Deset let ni malo in gledalcev je bilo precej.
Ste se petk v tem času že navadili?
S petkami je vsako leto težje, saj se kakšen kilogram več kar pozna – tudi pri kostumu. (smeh) Petke sicer niso zelo visoke, zato se ne spotikam, me pa včasih malo vržejo iz ravnotežja. Glede na to, da v njih prestojim dobri dve uri, me po predstavi stopala precej bolijo.
Konec predstave kar kliče k nadaljevanju. Bo?
Mislim, da ni nikogar, ki bi jo napisal tako dobro, kot jo je originalni avtor. Vemo tudi, kako je z nadaljevanji, recimo pri filmih – večinoma je prvi del najboljši. Če bi se zgodil drugi del, bi moral biti nekaj zelo posebnega.
Muzikali so vam pisani na kožo, saj ste igrali v skoraj vseh v MGL, nastopate pa tudi v muzikalu Mamma Mia! Kaj si težje zapomnite – besedilo ali koreografijo?
V muzikalih zadnje čase niti ne igram toliko, gre bolj za ponovitve starejših produkcij, kar mi povsem ustreza. Nekoliko se je treba otresti kalupov, ki se me zadnja leta držijo oziroma me oklepajo. Rad imam raznovrstnost, kar zadeva vloge. Z veseljem bi še kdaj sodeloval v kakšnem muzikalu, zakaj pa ne. Ta zvrst sicer zahteva veliko več priprav in energije. Sprašujem se, ali je še premorem toliko – poleg tega si vedno počasneje zapomnim tako besedila kot koreografije. (smeh)
Delno ste se verjetno teh kalupov otresli z vlogo Valterja Vebra v seriji Nemirna kri …
Nisem se jih. (smeh) V vseh serijah do zdaj sem večinoma igral negativce. Tu se me pa drži ta etiketa. S tem sicer ni nič narobe, v smislu, da bi mi bilo to neprijetno igrati – nasprotno, včasih je celo bolj zanimivo. Bi mi pa bilo tudi všeč, da bi bil gledalcem lahko bolj všečen. Z likom, ki je denimo simpatičen.
Imate kakšne slabe izkušnje z gledalci na ulici?
Ne, za zdaj ne in upam, da jih tudi ne bom imel.
Vam je na splošno večji izziv igrati nekoga, ki vam osebnostno ni podoben, ali nekoga, ki vam je?
Izziv je absolutno večji, kadar gre za moje nasprotje. Najbrž je tudi težje. Zelo je odvisno od vloge. Če temelji na psihologiji običajnega človeka, potem seveda črpam iz lastnih izkušenj. Če igram lopova ali morilca, pa je jasno, da iz lastnih izkušenj ne morem – lahko si samo predstavljam. In prav to je izziv.
Kaj vas v tej sezoni še čaka v MGL?
Sedemindvajsetega novembra imam premiero predstave Zmaj v režiji Nele Vitošević. Ob tem igram še v predstavah iz prejšnjih sezon Ta veseli dan ali Matiček se ženi ter Addamsovi, februarja pa začnem nov študij za uprizoritev Naključna smrt nekega anarhista.
Katera vloga vas je do zdaj najbolj zaznamovala – profesionalno ali osebno?
Nikoli si ne bi mislil, da te lahko kakšna vloga dejansko zaznamuje oziroma pusti pečat – to ugotoviš šele, ko se ozreš na prehojeno pot. Osebno so me gotovo najbolj zaznamovale prve vloge, ki sem jih ustvaril v Koreodrami Ljubljana, saj so bile to prve večje, zahtevne vloge, ko sem bil še študent na akademiji. Pozneje pa denimo Konferansje v Kabaretu, ker je bil v tistem obdobju tako zelo prepoznaven in odlično sprejet tako pri občinstvu kot stroki. Seveda je vsaka nova vloga nov izziv. Logično, da ti vsaka ne ustreza najbolj, tudi odnos do vseh ni enak. Nekatere so mi bolj ljube kot druge. Malo je takih, pri katerih se vse poklopi.
Ste kdaj dvakrat igrali isto vlogo?
Sem. Dvakrat sem igral Petra v predstavi Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
Se še spomnite trenutka, ko ste si zaželeli, da bi bilo igranje vaš poklic?
Ne toliko trenutka kot obdobja. Z gledališčem sem začel pri 12, 13 letih, v osnovni šoli, v okviru dramskega krožka. Ko se je zgodil moj prvi nastop, za katerega sem bil nagrajen z bučnim aplavzom in vsesplošnim odobravanjem, sem spoznal, da te to lahko popolnoma zasvoji. Od takrat naprej igram – kmalu bo že skoraj 40 let.
Vam je kdaj žal, da se niste odločili za kakšen drug poklic?
Včasih. Mislim, da se vsakemu kdaj prikrade dvom. Vsak poklic ima svoje prednosti in slabosti. Zadnja leta, pa tudi že prej – le da sem imel takrat nekaj več vneme in kondicije –, ugotavljam, da me stres konkretno zdeluje. To je to novodobno prekletstvo – izgorelost. Včasih se vprašam, kaj mi je tega treba. Po drugi strani pa se sprašujem, ali sploh znam kaj drugega. Trudim se najti zdravo ravnovesje med umirjenim življenjem in nenehnim obremenjevanjem s skrbmi in stresom. Če ne bi imel več možnosti biti igralec, bi se najbrž usmeril v naravo – v hortikulturo ali krajinsko arhitekturo, nekaj v povezavi z ustvarjalnim delom, še najraje pa z delom pod milim nebom. To delno že počnem: imam vrt, kar me zelo sprošča. Verjetno imam to rad tudi zato, ker je popoln kontrapunkt mojemu delu. Poleg tega ti narava vrača v izobilju – posebno zadovoljstvo je, kadar denimo ješ solato, ki si jo sam pridelal.
Kako še radi preživljate prosti čas?
Zadnje čase ga bolj lovim, kot pa dejansko imam. Če že imam možnost, se poskušam odklopiti. Najlažje tako, da vklopim televizijo, da me s kakšnim filmom ali serijo »odnese« in vsaj za nekaj časa pozabim na vse, saj se mi drugače v glavi ves čas dogaja vihar in premlevam milijon stvari. Rad grem tudi hodit, v mir. Zelo rad bi več potoval, a si to zaradi pomanjkanja časa in nepredvidljivega urnika redko privoščim. Največkrat grem v naravo ali na morje. Dovolj mi je že, da stopim iz stanovanja ali hiše brez misli na to, kaj moram narediti ali česa se moram naučiti.
Če bi lahko zdaj pobegnili za teden dni kamorkoli – kam bi šli?
Najbrž na kakšen s soncem obsijan eksotičen kraj, na plažo z belim peskom in turkiznim morjem, daleč od ponorelega sveta. Dva tedna, pa roka. (smeh)
