Po več letih samo prijateljevanja so se zdaj odločili, da se spet združijo in pripravijo poseben koncert. Letos Dweal namreč praznuje 20. rojstni dan. Pot skupine je zanimiva mešanica mladosti, norosti in nato realnega življenja – njihov čisto prvi koncert je bil na priznanem natečaju Newcomer v Gradcu, za produkcijo singla Forgotten so dobili nagrado SAE Alumni Award v Berlinu, nastopali pa so s Killswitch Engage, As I Lay Dying, Urban & 4 in Siddharto, med vrhunci je tudi nastop na srbskem festivalu Exit. A življenje jih je razkropilo in zdaj spet pripeljalo skupaj. Na koncertu, 29. novembra v MC Pekarna v Mariboru, bodo igrali hite s svojega edinega albuma Fate by Coincidence, ki je izšel leta 2009. Predstavili bodo tudi čisto novo pesem Never Enough, ki so jo ustvarili prav za to priložnost. Album bodo ponovno izdali, vključeval pa bo remiks in remaster celotnega materiala ter ekskluzivne zgodnje demo posnetke. O njihovih začetkih, imenu in sedanjosti se je razgovoril pevec in kitarist Matjaž Goričan.
Na sceno se vračate zaradi 20. obletnice skupine. Pa vseeno, lahko bi jo na primer samo »zapili«. Zakaj ste se odločili za ponovno sodelovanje po toliko letih?
Mi smo še vedno isti prijatelji, kot smo bili prvi dan. Nekdo je potrkal na vrata in dejal: »Glej, razumem, da smo malo razkropljeni po tem delu Evrope, ampak letos je 20 let.« In zato smo se odločili, da moramo nujno narediti fantastičen koncert, da to proslavimo. Glede na to, kakšni perfekcionisti smo v bendu, pa sem jaz dejal: »Okej, če že gremo tako daleč, da moramo spet povaditi celoten program – kaj pa, če naredimo še novo pesem?«
A če se vrneva na začetek … Kako in zakaj ste nastali?
Jaz sem bil takrat – mislim, saj sem še vedno – najmlajši v bendu. Zgledoval sem se po nekaterih lokalnih glasbenikih, ki so mi bili pravzaprav vzorniki, in hodil na njihove koncerte. To sta bila Denis in Vasja, imela sta bend Omet odpada. Meni so se seveda zdeli fantastični. Z moje strani sem bil jaz paglavec, oni pa so imeli »ful« pojma. Enkrat sem se opogumil in jim dal v roke svoje demo posnetke na CD ter dejal: »Rad bi ustvaril bend, ali bi želela sodelovati z mano?« Prvi odziv je bil seveda: »Nimam časa; bom poslušal.« No, enkrat sta me potem dejansko poklicala in mi rekla: »Ej, to je super, pa probajmo!« Martina Počkarja, basista, sem poznal že od prej in spomnil sem se, da se je ponudil. Dejal je: »Če boš kadarkoli … jaz bom igral bas.« In res – stvari so se po nekem naključju poklopile.
Ime skupine Dweal je zelo zanimivo. Kaj pomeni?
Mi smo že obstajali, še prej kot dijaški bend, tudi z mojimi zelo ozkimi prijatelji. Takrat smo se res dolgo spraševali, kakšno ime naj si damo. Vse, kar je zvenelo, »kul«, je bilo že zasedeno. Pa tudi če bi takrat denimo googlal za kakšna imena, bi že vse obstajalo. Recimo Korn je bil odličen bend, ampak če bi googlal Korn, bi našel še kaj povezano s koruzo. Neki prijatelj pa si je izmislil kar naključno besedo, naključen sklop zlogov, in smo rekli: »No, to bo pa naše ime!« In res – nič drugega se ne imenuje tako, samo mi.
Ustvarili ste svoj glasbeni slog oziroma žanr, če temu tako rečemo – drop rock. Kako ste se odločili, da boste delali tako glasbo, in zakaj ste temu dali takšno ime?
Saj to je smešno. Po moje smo se malo zgledovali po metalcih, ki res močno žgejo, a mi smo bili mogoče malo bolj pomehkuženi, imamo nežne duše. V bistvu smo kitare uglasili čisto navzdol, tako kot metalci, čez pa peli spevne melodije. Zato smo temu rekli »drop rock« – nizko uglašene kitare, ampak vseeno melodije, ki naj bi šle v uho.
In že hitro na začetku ste imeli lepe dosežke – na svojem prvem koncertu na priznanem natečaju Newcomer v avstrijskem Gradcu ste osvojili tretje mesto. Pozneje ste veliko nastopali v tujini. To je za novonastali bend iz Slovenije lep dosežek, sploh v tistih časih.
Veš, kaj je najbolj smešno? Takrat sploh ne vem, ali smo se tega zavedali. Ko gledaš nazaj, pa ugotoviš, da nekaj takega sploh ni tako preprosto. Je pa res, da smo si dosti upali. Začeli smo na vadbenem prostoru konec leta 2005 in rekli: »Okej, prvič se bomo predstavili na precej znamenitem festivalu Newcomer v Gradcu.« To je bil za nas takrat kar prehod iz nič na velik oder, pred številno občinstvo in žirijo. A o tem se sploh nismo spraševali – zdelo se nam je povsem logično, da gremo to preizkusit. Osvojili smo tretje mesto. Tam smo spoznali veliko bendov iz Avstrije, pa tudi precej Slovencev je bilo. Vzpostavili smo neko mrežo, zaradi katere smo veliko koncertirali po Avstriji in Sloveniji. Potem pa, saj veš, kako se reče: dober glas seže v osemindvajseto vas – in to nas je popeljalo vse do Nizozemske, Nemčije ter celo do festivala Exit v Srbiji, kar je bil po moje eden največjih vrhuncev.
Leta 2009 je izšel vaš prvenec Fate by Coincidence.
Ne vem, ali je kdo od nas do takrat že kdaj ustvaril album. V to smo se podali, ne da bi sploh vedeli, kako zapleteno je vse skupaj in kaj vse zahteva. Začeli smo iz popolne ničle. Imeli pa smo srečo, da smo poznali našega takratnega – in še vedno – prijatelja, producenta Martina Bezjaka. On je res izjemen glasbenik, ima odlično uho, pošilja glasbenike na Evrovizijo in tako naprej. Mislim, da je bil tudi zanj to velik podvig – posneti album in videti, kaj bo iz tega nastalo. Bili smo zelo neobremenjeni, ničesar nismo spraševali ...; počeli smo točno to, kar nam je bilo všeč, in to tudi posneli. Manj ko veš, manj si obremenjen – in bolje stvari stečejo.
Kakšna je bila sporočilnost vaše glasbe?
Takrat nisem bil v najstniških let, ampak veliko pesmi je nastalo ravno v tistem času – veliko polomljenih src, neuspešnih ljubezenskih zgodb. Mislim, da je to bila večina tematike.
Potem ste šli vseeno vsak svojo pot.
Da, življenje gre naprej. Jaz sem se potem preselil na Dunaj in je bilo malo težje vse skupaj ohranjati. Ampak glasba je z nami vedno ostala. Vsi smo ustvarili še druge glasbene skupine in ustvarjali naprej: Denis in Vasja s skupino Krokar, Martin Počkar v Leonartih, jaz sem ustvaril bend The Black Proteus, ampak neki del ljubezni do Dwealov je vedno bil nekje zadaj, ker smo še vedno isti prijatelji kot takrat.
Ob 20. obletnici ste se odločili narediti tudi »remastering« svojega edinega albuma. Kaj to pomeni? Kakšen je zdaj Fate by Coincidence 2025?
Leta 2009 je bilo to vse, kar smo znali, in na ta album smo še danes zelo ponosni. Zdaj nas je res zanimalo, kako bi to zvenelo, če bi izšlo danes. Zato smo se odločili dati albumu še eno priložnost – da ga malo osvežimo.
Dodali ste novo pesem Never Enough. Kakšna pesem je to in kaj vaša nova glasba pomeni danes?
Never Enough je pesem o občutku, ki ga marsikdo od nas pozna – ko se zelo trudiš, daješ vse od sebe, pa se zdi, da nikoli ni dovolj. Vedno je nekaj novega, nov izziv. To je v bistvu vsebina pesmi. Pri oblikovanju zvoka smo se spraševali, v katero smer naj gremo – bolj trdo ali bolj mehko. Na koncu smo se odločili, da naredimo točno tako, kot bi jo naredili pred 15, 16 leti, od prejšnje izdaje – torej nizko uglašene kitare, spevna melodija, ampak osvežen zvok, da se sliši, da je leto 2025.
Kako je bilo spet ustvarjati skupaj? Ali je bilo tako, kot pravijo za vožnjo s kolesom – ko enkrat znaš, ne pozabiš?
Res zanimivo. Nekaterih materialov nismo vadili deset let, pa je steklo. Moram reči, da je bilo prvo srečanje v vadbenem prostoru zame precej čustveno – nostalgično, polno spominov in tudi novih idej. Odlično.
Živite in delate v tujini, oni pa imajo vsak svoj bend. Kako ste se sploh uspeli uskladiti, kako potekajo vaje za koncert po tolikih letih?
Takole bom rekel: glasba si zasluži ta trud, je pa definitivno nasprotno od preprosto. Nekako smo se že uskladili, za vikende gre. Jaz se pripeljem v Maribor, povadimo materiale, pa še kakšno rečemo. Bo pa napeto. Bo tako, se mi zdi, kot je bilo nekoč: vedno se je zdelo, da je malo premalo časa in da bi se bilo treba še malo bolj pripraviti, ampak na koncu nekako stečejo stvari.
Koncert bo konec meseca. Kaj pripravljate? Boste zaigrali cel album? Kako ste načrtovali obletnico?
Tudi sama lokacija ima pomen. Mi smo začeli v mariborski Pekarni, kjer je bilo vedno jedro subkulture. Tam smo imeli svoj vadbeni prostor, zato se vračamo prav tja. Devetindvajsetega novembra igramo v MC Pekarna, kjer se je vse začelo. Odigrali bomo cel album, seveda tudi novo pesem, mogoče pride še kakšen poseben gost ali gostja – po moje bo zelo pestro.
