Skupina Elvis Jackson je pred kratkim po desetih letih izdala nov studijski album z naslovom We Play 4 You. Z novimi 11 skladbami v močnem zvoku, hitrem in nepopustljivem tempu se zasedba vrača k dobri stari crossover mešanici stilov, ki zaobjema punk rock, ska, reggae in grunge ritme. Prvič so jih koncertno predstavili 14. marca v Kinu Šiška, kjer so obeležili tudi 25 let glasbenega delovanja. O tem in še marsičem smo se pogovarjali z bobnarjem skupine Markom Soršakom - Sokijem.
Kako bi opisali novi album We Play 4 You?
Ta plošča je nastala malo drugače od dosedanjih. V studio smo namreč šli z namenom posnet singel. Pripravljeno smo imeli eno pesem in nekaj idej, nato pa smo od petka do nedelje posneli cel album. Ta moment navdiha se sliši na plošči, zdi pa se mi, da se pozna tudi moment zrelosti. Zgodila se nam je še ena zanimiva stvar. Ko smo začeli vaditi oziroma se pripravljati na promocijske koncerte, smo morali najprej sami sebe razvozlati, ker smo pozabili, kaj smo naredili v tistem navalu navdiha. Samega sebe sem moral počasneje poslušati, da sem ugotovil, kaj sem zaigral, saj stvari navdiha pozneje izpuhtijo.
Zakaj smo morali na album čakati deset let?
Material za novo ploščo smo imeli pripravljen že pred več kot petimi leti, a se je zavleklo zaradi bolezenskega stanja kitarista Berta, kar pa na žalost še vedno traja.
Kje ste našli novega kitarista Martyja Faventa?
Martyja sem spoznal na dobrodelnem koncertu v Kopru. Ko sem ga videl igrati, sem bil navdušen. Ko je prišlo do tega, da bi potrebovali pomoč, sem se spomnil nanj in Marty se takoj pozitivno odzval. V trenutku smo se ujeli. Marty je namreč zelo simpatičen, preprost dečko, ki ljubi svoje glasbilo in ki živi z glasbo, takšni pa smo tudi mi.
Vi za nas igrate že 27 let, praznujete pa 25 let. Kako to?
Sedemindvajset je dejansko število, ker pa zaradi Bertovega bolezenskega stanja 25. obletnice takrat, ko je bila aktualna, nismo mogli izpeljati, zdaj simbolično govorimo o 25 letih.
Od kod vam še vedno toliko energije, na kakšen način jo nabirate?
S tem vprašanjem se vsi ukvarjamo že nekaj časa, saj prihajamo v zrela leta. Naš cirkuški nastop ni preprost. Redno sicer telovadim. Veliko težav imam zaradi bobnanja, med drugim imam dva teniška komolca. Vidim tudi razliko izpred desetih let in zdaj. Uro in pol oziroma dve uri koncerta je za bobnarja, takšnega žanra, velik napor. Pred desetimi leti sem šel na oder, odigral, potem pa še kaj popil in imel dovolj energije za druženje z ljudmi. Zdaj se moram 20 minut pred koncertom ogrevati, po koncertu pa nimam več energije za druženje.
Še vedno pa jo imate za dobrodelno delo. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Veliko sem delal z mladimi in videl, da nimajo glasbil, na katere bi lahko igrali. To je tako, kot da bi imeli likovni pouk brez barvic, lepila in drugih stvari. Zato sem začel akcijo 20 za 20. Zdaj je ta projekt star deset let. V tem času sem obdaril 134 šol z minimalno tremi glasbili, v povprečju pa jih je bilo štiri, vse skupaj torej s 600 glasbili.
Kakšen je vaš letošnji cilj?
Za letošnje leto sem denar zbiral z nastopom 151 bobnarjev v Mariboru. S tem sem želel zbrati dovolj denarja, da bi desetim šolam podaril glasbila in zadeva je uspela. Tri šole sem že obdaril, marca jih bom še tri, preostale štiri pa do konca leta. Trinajstega marca začenjam novo akcijo Tribute to Lars Ulrich. V Narodnem domu Maribor bo prvi masterclass, ki bo vključeval: pogovorni in zabavni del, na katerem bom delil svojo zgodbo z Metallico in bobni Tama ter svoje izkušnje z igranjem na legendarnih bobnih, glasbeni del, na katerem bodo največje uspešnice Metallice poleg mene izvedli znameniti slovenski glasbeniki Jani Hace (Siddharta), Bor Zuljan (Šank Rock) in Gregor Jančič (Happy 'Ol McWeasel), ter praktični del, v okviru katerega bodo lahko obiskovalci od blizu spoznali bobnarski komplet Larsa Ulricha iz Metallice, identičnega tistim, ki jih uporablja na svetovni turneji za najnovejši album 72 Seasons, lahko ga bodo tudi preizkusili. Vsi, ki boste podprli projekt 20 za 20 v sklopu projekta Tribute to Lars Ulrich z donacijami 20 evrov ali več, se boste potegovali tudi za žreb bobnov Tama Imperial Star postavitve Larsa Ulricha. Z letošnjo akcijo želim v šolskem letu 2025/26 obdariti naslednjih deset šol. Upam, da mi bo uspelo.
V kolikšni meri vam je uspelo prenesti glasbene gene na svoja dvojčka?
Dvojčka gresta zdaj že proti tretjemu letu. Deklica zelo rada pleše in poje. Zadnjič je prišla do mene in me prosila za skladbo Felicita. Ni mi bilo jasno, od kod ve zanjo, potem pa sem izvedel, da to poslušajo v varstvu. Fanta glasba manj zanima. Ve sicer, da igram bobne in kdo je David Kovšca - Buda, a ga bolj zanimajo avtomobilčki in delovni stroji.
Kako vas je očetovstvo spremenilo?
Karakterno bistveno ne veliko. Že prej sem bil emocionalen človek. Spremenilo mi je organizacijske stvari, kako grem čez dan. Kot starša poskušava otroka peljati v svet brez večjih strahov in komplikacij; če kaj pade na tla, pač poješ. In sta precej zdrava, moram potrkati. Je pa tako, da si kot starš v nenehnem strahu in skrbeh, saj je to velika odgovornost, to je živo bitje. A če gremo po nekih zakonih narave, vsi dobimo potomce. Mislim pa, da ni poanta samo dobiti potomca, da rečeš, da greš po biološki uri. Potomec je pomemben, ker je tvoja kri in je tvoj naslednik. Tvoja naloga je, da mu predaš vse, kar mu lahko, in da se zavedaš, da otrok ni tvoja last, saj bo nekoč odšel. Ti ga moraš pripraviti do tega, da začne živeti sam. Preveč egoistično je, da si misliš, da moraš imeti bitje, zato da ga boš crkljal ali pa zato ker ga moraš imeti, saj ga spraviš na svet in ga vržeš v svinjarijo. Zato je čisto pravilna odločitev tudi to, da ga ne želiš imeti. Še boljše mogoče sploh v trenutnem svetu. Dandanes bi tudi jaz premislil, ali bi se podal v to.
