Njegova pot se je začela kot mladostniški fenomen v oddaji Slovenija ima talent, danes pa svojo umetnost gradi z zrelostjo, ki je rezultat študija na prestižni ameriški šoli in izkušenj iz Los Angelesa. Ob vsem tem ni zgolj glasbenik – je tudi slikar, ki z barvami in platni pripoveduje zgodbe. V najnovejši pesmi Vse nazaj je združil obe svoji strasti v celoto, ki poslušalca in gledalca ne pusti ravnodušnega.
Vaša glasbena pot se je začela že leta 2010, ko ste prvič stopili pred kamere v oddaji Slovenija ima talent. Kako danes, z več izkušnjami in kilometrino, gledate na to prvo veliko izkušnjo?
Zdi se mi, da je bila najpomembnejša stvar, da mi je oddaja dala neki zagon – pokazala mi je, da ljudje želijo slišati, kaj bi rad zapel – in pozneje tudi povedal, ampak takrat bolj zapel, kajti pri štirinajstih še res nisem mogel veliko povedati. Zelo sem bil vesel, da sem takrat prepoznal, da je to nekaj, kar si res želim početi v življenju. Pot talentov me je vodila naprej, da sem zdaj v glasbi profesionalno – »na polno«.
Takrat ste bili prava najstniška senzacija. Kako ste kot 14-letnik doživljali vso to medijsko pozornost in nenadno slavo? Je bilo bolj zabavno ali malo noro?
Oboje. Ampak šele v finalu sem zares začel doživljati pritisk. Pred tem nikoli nisem čutil strahu na odru ali treme. Šele v finalu sem se začel zavedati, da je kamera tik pred obrazom lahko precej neprijetna, ker sem začutil, da me veliko ljudi gleda in posluša – in sem moral res paziti, kaj bom povedal. Zdaj teh pritiskov nimam več. S prakso pride sproščenost.
Po osnovni šoli ste se vpisali na Konservatorij v Ljubljani, nato pa ste se odločili za študij v Bostonu, na prestižni šoli New England Conservatory. Kaj vam je ta šola dala – ne samo znanje, ampak tudi osebno? In kaj je bil sploh glavni razlog, da ste se odločili za študij tako daleč stran?
Glavni razlog je bil, da sem od nekdaj sanjal o glasbi, ki jo ustvarja Amerika – še posebej Los Angeles. Ko sem prišel do točke, ko sem lahko izbiral, sem si rekel: »Zakaj pa ne bi šel tja?« In res – imel sem priložnost oditi v to okolje, spoznati ljudi, ki ustvarjajo to glasbo, spoznati kulturo. K sreči mi je New England Conservatory skupaj z Adriaticom Slovenija ponudil štipendijo, da sem lahko odšel, ob podpori staršev, ki so mi dejali: »Pojdi, boš preživel.« In sem. Ker danes sem spet tukaj.
Vsakomur priporočam študij v tujini. Tam sem na čisto drugačen način zgradil svojo osebnost, kot bi jo v domačem okolju. Predvsem zato, ker se začneš spraševati: »Kaj delam zato, ker to res čutim? In kaj zato, ker mi je bilo rečeno, da je tako prav?« V tujini ni teh lokalnih predpostavk – ljudje te spoznavajo na novo, zato tudi sam sebe spoznaš povsem na novo. Odkriješ, kdo si in kaj delaš dobro – v glasbi, besedilih, petju. Primerjaš se z drugimi – vidiš, da nekdo blesti v stvareh, ki tebi ne gredo, in obratno. In to ti da upanje, da lahko tudi ti prideš do tja, kjer še nisi. Res nora izkušnja.
Po študiju ste nekaj časa delali v Los Angelesu kot producent in snemalec. Kako ste se znašli v ameriškem glasbenem svetu? Kaj ste tam doživeli in se naučili, česar se v Sloveniji morda ne bi?
Da lahko prideš v studio tudi brez pesmi ali ideje. Da pride pet ljudi, nekdo nekaj zaigra, drugi nekaj zapoje, tretji dobi idejo, jo hitro posnameš, da ne izgine – in naenkrat začne nastajati pesem. Po treh urah rečeš: »Ej, imamo komad – in dober je!« V Sloveniji mi je bil ta način dela povsem tuj. V Ameriki pa je običajen. »Dobili se bomo in videli, kaj bodo naše energije ustvarile.«
Lani ste se vrnili domov s singlom Samo še ti. Kaj je bil razlog, da ste se odločili za vrnitev – in predvsem, zakaj ustvarjanje znova v slovenščini?
V Slovenijo sem se vrnil pred tremi, štirimi leti. Že v tem času sem začel izdajati nove stvari, a Samo še ti je bil prvi slovenski singel, s katerim sem začutil svojo novo smer. Zdaj bolj vem, kaj želim povedati, kaj je moj stil, moj žanr. Igram se s primesmi jazza in funka v pop zvrsti. Songwritersko pišem bolj v pop smeri, ampak sem se toliko naposlušal jazza, da me kar boli, če ga ne dam malo v komad – samo ne preveč, da ne pretiravam.
Vaša najnovejša pesem Vse nazaj je precej čustvena – govori o razhodu. Gre za osebno zgodbo? Kako ste pristopili k pisanju tako intimne tematike?
Večina pesmi nastane tako, da jih začnem pisati na neki točki, potem pa leto ali dve čakajo. Potem se spet zgodi nekaj, kar mi da motivacijo, muza mi potrka na vrata in mi položi besede v usta. Potem natanko vem, kaj želim povedati in kaj sem ob tem občutil. Pesmi so večinoma sestavljene iz več časovnih obdobij. Redke so takšne, ki bi jih napisal v enem tednu, za eno osebo, v enem dihu. Se pa tudi to zgodi – denimo pri mojem naslednjem komadu Zvezde pil, ki je nastal čez noč. Vse nazaj pa je bil pol-pol – polovico pred leti, drugo polovico pred kratkim.
Videospot za pesem je vizualno in simbolno izjemno močan. Kako ste izbirali lokacije in elemente, da so se skladali z besedilom, ter zgradili vizualno celoto? Deluje zelo filmsko.
Pri videospotih mi je zelo pomembno, da lahko zgodbo poglobim. Tukaj sem dobil vizijo, da pesem potrebuje dve plati – realizem in surrealizem. Prvi del videa je precej realističen: dekletu »poči film«, jaz ustavim avto, ona začne metati cunje ven. V drugem delu pa ponovimo prizor, a tokrat z malimi kipci v surrealističnem okolju – kjer smo drevesa v ozadju celo obračali. Naš mojster »vizualov« je zadevo tako dobro zapakiral, da večina ljudi sploh ne opazi, da smo tam delali pravo vizualno magijo. Zgodba prikazuje več ravni pomena »vse nazaj« – tudi z delčki besedila, ki sem jih zapel vzvratno.
Pesem ni posebna le zaradi zgodbe in videospota, ampak še zaradi ene zanimive stvari, kajne? Bi nam razkrili več?
Ker prihajam iz jazz sveta, vedno iščem meje – da jih lahko malo podrem. Pri videospotu smo razmišljali, kako prikazati, da dekle barvo briše z mene – namesto da bi me z njo mazala. In prišli smo do ideje, da če se naučim pesem zapeti vzvratno, lahko ustvarimo ta efekt. Ja, naučil sem se polovico pesmi Vse nazaj zapeti od zadaj naprej. Zveni čisto noro – in res je zvenelo zelo »neslovensko«, ampak efekt je fantastičen. Potrebujem tak koncept – zahteven in izzivalen –, da me motivira za ustvarjanje.
Ob predstavitvi videospota ste pripravili še razstavo svojih abstraktnih akrilnih slik. Kdaj ste se začeli ukvarjati s slikanjem? In kako najdete čas še za to?
Največ sem slikal v času covida. Takrat sem ugotovil, da prav vse ustvarjalno delo poteka prek ekrana – pisanje pesmi, miksanje, aranžmaji – in sem si rekel, da potrebujem nekaj brez ekrana. Kupil sem barve, platna in začel. Prvih deset slik je bilo zelo slabih. Potem pa sem našel rdečo nit – ugotovil sem, da mi najbolj ustreza minimalizem, pri katerem na belem ozadju ustvarim 3D-kompozicije, ki so videti, kot da bi jih lahko prijel ali se sprehodil okoli njih. Serija Vse nazaj in Lošinj je neposredno povezana z otokoma Lošinj in Cres, kjer sem preživel veliko časa v otroštvu. Ena mojih prvih razstav je bila v Nerezinah, pod okriljem Art Nerezine. Na premieri videospota sem predstavil slike, ki so nastale prav tam, kjer smo snemali spot – vse se je zlilo v eno.
Združujete glasbo in likovno umetnost – kar ni ravno običajno. Kako vam to pomaga pri ustvarjanju? Ali lahko pričakujemo še več projektov, pri katerih boste povezali obe umetnosti?
Zagotovo. Slikanje mi je dalo širino. Naučil sem se razmišljati o končnem izdelku – ne več le po delčkih. Vizualiziram kompozicijo, velikost, končni zvok pesmi ... to mi pomaga tudi pri aranžiranju glasbe. Proces ustvarjanja je tako bolj celosten in bolj smiseln.
In za konec – kaj sledi? Nov album? Mini turneja? Nova razstava? Kaj se kuha v vašem kreativnem loncu?
Mislim, da vse našteto. Želim povezati razstave z nastopi – razmišljam o manjši turneji po Sloveniji, kjer bi na manjših lokacijah razstavil slike in igral svojo glasbo. Počasi pa se pripravljam tudi na album.
ALI-ALI vprašanja
Kava ali čaj? Kava
Pivo ali vino? Pivo
Knjiga ali film? Film
Pica ali burger? Pica
Amerika ali Slovenija? Slovenija
Porsche 928 ali električni avto? Porsche 928
Izid albuma ali likovna razstava? Izid albuma
Občinstvo, ki poje z vami, ali kritiki, ki vas hvalijo? Občinstvo, ki poje z mano.
Zmenek v umetniški galeriji ali v zakulisju koncerta? Zakulisje koncerta
Semestrski izpit na konservatoriju ali 24-urni snemalni maraton brez kave? Snemalni maraton
Ustvarjanje v studiu v Los Angelesu ali pod borovci na Lošinju? Lošinj
Trio Unis ali Proper band? Proper band (zaradi pripadnosti), čeprav ni pošteno vprašanje, ker v Triu Unis igra moj brat.
