Dovolj razlogov, da smo se skupaj sprehodili tako po njegovi osebni poti kot tudi po ustvarjalni.
Kako se spominjate svojih prvih korakov v svetu glasbe?
Moji prvi koraki z glasbo so bili pravzaprav sočasno z mojimi fizičnimi koraki. Ko sem letos prebiral fotografije otroštva, sem naletel na ogromno prizorov, v katerih sem komaj dobro sedel in že sem tolkel ali vsaj držal kitaro svojega očeta, ki me je najbolj navdušil za glasbo in me sploh popeljal v svet, ki je nekoč v njem prižgal strast do izražanja. Že takrat ga je tudi v meni.
Pri 16 letih – če se ne motim – ste se predstavili v šovu Slovenija ima talent. Kako je ta izkušnja vplivala na vaš nadaljnji razvoj kot glasbenika?
Prve avdicije so bile pri mojih 15 letih, zato tudi letošnji jubilej sovpada z rojstnodnevnim. Zagotovo je bila takrat zame to odskočna deska v glasbeno industrijo, težko pa rečem, kako je vplivala, ker nimam vpogleda, kako bi drugače potekalo moje življenje. Nikoli nisem imel B-načrta in vedel sem, da je glasba nekaj, kar si želim živeti, nisem pa si predstavljal, da bom od glasbe lahko živel. Takrat je bilo zame težko obdobje. Ko si tako mlad in nedefiniran kot osebnost in identiteta, je težko, ko posvetijo žarometi. O tebi kroži neka ideja in mladi Žan je mislil, da mora to idejo vsem in vsakemu utemeljevati 24 ur na dan. Še posebej če ga ustavijo na ulici ali v intervjujih vprašajo stvari, na katere nima odgovora. Šele starejši sem ugotovil, da je to nemogoče.
Kdaj ste prvič začutili, da je glasba vaše poslanstvo?
Mislim, da sta najprej bila pogum in »deluzionalna« ideja o tem, da lahko s svojimi pesmimi izrazim sebe in dam ljudem nekaj, kar je meni dala glasba. Košček zabave ali nekaj, kar v tistem trenutku potrebujejo njihova srca in duše, da prebrodijo težka obdobja. Zame je to vedno bila glasba, in ko sem se začel zavedati, kakšno moč ima, sem želel ta delček sebe deliti tudi z drugimi. Nikoli nisem gledal na to kot na poslanstvo, mi pa znova in znova da vedeti, da delam nekaj prav, ko dobim lepo sporočilo ali mi ljudje na koncertih ali kar na ulici povedo, kako se jih je moja pesem dotaknila ali jim pomagala priti čez različna obdobja v življenju. To je največ, kar lahko dobim v zameno za svojo iskrenost v pesmih.
Vaš prvi singel Dajem ti vse je izšel po Talentih. Kakšen občutek je bil slišati svojo prvo pesem na radiu?
Imel sem mešane občutke, priznam ... Poznate občutek, ko prvič svoj glas slišite na kakšnem posnetku in si rečete: »Kaj?« Nisem vedel, da tako smešno zvenim. Najprej sem se malce sramoval svojih prvih posnetkov – a že po naravi sem bil vedno bolj sramežljive sorte. Tega se človek sčasoma navadi in počasi je šlo na bolje. Zanimiv je tudi občutek nevednosti, ko izdaš novo pesem. Publika je namreč vedno tista, ki pove, ali je pesem dobra ali ne, zato sem svoje občutke glede pesmi na radiu vedno lahko definiral šele, ko sem dobil odziv poslušalcev ali publike.
Kateri trenutek iz začetkov vam je sicer najbolj ostal v spominu?
Eden najlepših je bilo snemanje Silvestrske oddaje na nacionalni televiziji leta 2012, ko smo z ekipo najeli avtobus in sem svoje sošolce povabil, da so šli z menoj na snemanje kot publika. Samo snemanje in intervjuji nikoli niso bili nekaj, v čemer bi pretirano užival, jaz sem doma na odru in v glasbenih studiih. Je pa najlepši del tega snemanje bilo vse to, kar se je zgodilo pred in po snemanju z odlično družbo.
Konec maja praznujete tudi 30. rojstni dan. Kako se vam zdi, da se je vaše življenje spremenilo od najstniških let dalje?
Trideset je zame lepa prelomnica in veselim se prihodnjega desetletja. Svoja dvajseta sem investiral v osebnostni razvoj – ki se nikoli ne konča –, kariero in predvsem v postavljanje trdnih temeljev na več področjih življenja. Malo časa sem posvetil svojim prijateljem, družini in ostalim, ki niso tako ali drugače vpeti v mojo kariero, a to sem v zadnjih dveh letih začel spreminjati. Dvajseta so bila leta negotovosti in garanja, zdaj pa lahko večji del svoje pozornosti posvetim ostalim področjem, ki mi veliko pomenijo. Vse, kar sem se naučil, mi omogoča, da delam hitreje in bolje, predvsem pa, kar je najpomembnejše, v tem uživam, tudi ko je težko. Glasba in moja publika bosta zame večna ljubezen.
Vaše pesmi pogosto odsevajo osebne izkušnje. Katera uspešnica vam je najbolj pri srcu in katera zgodba stoji za njo?
Sicer nimam otrok in težko rečem, ampak to vprašanje je podobno, kot če bi staršu več otrok postavili vprašanje, kateri mu je najljubši ... Vsaka pesem ima svojo zgodbo, večino od njih, ne pa vse, so navdihnile osebne izkušnje. Najmočnejše pesmi so vedno tiste, ki dopuščajo, da poslušalec začuti svojo zgodbo, ji doda detajle in ga asociira na trenutke, ki jih je doživel.
Pred dnevi ste prejeli priznanje IPF za največkrat predvajano pesem, izdano v lanskem letu. Kaj vam pomeni to priznanje?
Priznanje mi je v ponos, saj odraža več stvari. Ponosen sem na svojo ekipo, s katero smo ustvarili pesem v studiu, ponosen pa sem tudi na publiko, ki je pesem pripeljala tako daleč. Navsezadnje so ljudje tisti, ki si zaželijo pesmi na radijskih postajah, jih poslušajo na platformah in oni določajo trende. Čeprav je predvajanje slovenske glasbe na radijskih postajah – po mojem mnenju in glede na kakovost, ki jo slovenski glasbeniki držimo – precej nizko, sem vesel, da se naša glasba vzpenja. Jaz sem v resnici zelo vesel konstruktivne kritike, pohval dobivam ogromno od mojih oboževalcev. Vem pa, da me ne eno in ne drugo ne definira.
Kateri glasbeni vplivi so vas oblikovali v zgodnjih letih in ali se ti vplivi še vedno odražajo v vaši glasbi?
Moje korenine so v preigravanju slovenske narodnozabavne glasbe z mojim očetom, poslušanju starih vinilk CCR in Elvisa ter v preigravanju pesmi Adija Smolarja pri svojih sedmih letih. Ker imam starejšo sestro, ki je rada poslušala Enriqueja Iglesiasa, Juanesa in Cubismo, sem pozneje začel odkrivati tudi latinskoameriško glasbo, ki mi je še danes zelo blizu. V svojih najstniških letih sem odkril zvoke punk rocka in družbenokritične glasbe ter električno kitaro, ki je malemu Žanu dala novo identiteto in karakter. Bruno Mars in Ed Sheeran sta me na področju moderne pop glasbe zmeraj navduševala in tako imamo mešanico vseh žanrov in zvokov, ki jih lahko slišite v moji glasbi. Zato se tudi nerad žanrsko definiram, preveč stvari mi je všeč in rad bi še naprej raziskoval.
Praznovanje 15. obletnice začenjate z razprodanim koncertom v Cankarjevem domu, jeseni pa vas čaka še spektakel v Križankah. Kaj lahko oboževalci pričakujejo od obeh koncertov?
Najprej, zelo zelo se veselim obeh koncertov, tako kot tudi vseh ostalih na letošnji turneji 15 let navdiha. Če pa sem čisto iskren, se mi kar malo tresejo hlače pred Cankarjevim domom, saj bo to moj prvi nastop na odru Gallusove dvorane. Moja publika bo seveda dobila drugačen nastop, kot ga je vajena, ne bi pa rad preveč razkril, naj ostane skrivnost, kaj smo z ekipo ustvarjali zadnje mesece ... V Križankah bo koncert bolj »razživet«, glede na to, da gre za stoječ koncert, je pa 14-članska zasedba in godalni kvartet nekaj, kar je zame in za mojo publiko prvič. Iskreno upam, da jim bo všeč in bodo uživali.
Kako usklajujete glasbeno kariero z zasebnim življenjem – imate kakšen ritual, ki vam pomaga najti ravnovesje?
Moj ritual so vsakodnevne navade in usklajevanje vaj, snemanj, ustvarjanja novih pesmi ter videospotov, nastopov, treninga, karseda zdrave prehrane, počitka in časa zase. V zadnjih letih je moje življenje izoblikoval majhen krog ljudi, s katerimi sem družaben, ampak zmeraj nas druži glasba ali nekaj, kar skupaj počnemo. Ker na življenje gledam kot na obdobja, kot na primer zdaj, ko se pripravljamo z ekipo na tako velike koncerte, ostale stvari malce trpijo. Najbolj pomembno mi je, da se znam ustaviti in si vzeti čas za stvari, ki ne polnijo samo ideje Žana Serčiča, pevca in glasbenika, ampak tudi Žana osebno in vseh ljudi, ki mu v življenju ogromno pomenijo.
V vaših besedilih pogosto najdemo čustveno globino. Kje črpate navdih zanje in kako se odločite, katere zgodbe boste delili z občinstvom?
Pesmi so odraz človeka, kako razmišlja in kakšen pogled ima na svet. Včasih me lastna iskrenost v pesmih straši. Nekatere stvari napišem in potem začnem razmišljati ter racionalizirati, ali je prav, da toliko sebe razkrijem. Toliko mojih izkušenj in občutkov? Ampak ta pogum je nekaj, kar umetnikom omogoča, da njihovo sporočilo pride do ljudi in se jih dotakne. Ni lahko tudi, ko daš celega sebe in se nihče s tem ne poveže, tudi to se zgodi. Ampak na prvem mestu sta ljubezen in volja do tega, kar izražam, potem pride še pogum.
Pri 30 letih in 15 letih kariere – kaj bi svetovali mlademu Žanu, ki šele začenja, če bi se lahko vrnili nazaj v čas?
Objel bi ga, stisnil k sebi in mu rekel, da bo vse v redu. V vsem tem entuziazmu, pomešanem z negotovostjo, sem takrat verjetno potreboval samo to. Od nekdaj sem gledal na življenje – kdo bo Žan čez 10 let? Kdo si želiš postati? Ne kaj, ampak kdo ... In ker mi je bila ta ideja bolj pomembna, sem se razvijal kot človek, vse ostalo – karierno je prihajalo ob svojem času, ko sem bil na to pripravljen. Ničesar ne bi spremenil in ničesar ne bi svetoval drugače 15-letnemu Žanu. Na prvem mestu sta volja in pogum, na drugem pa ne obupati takrat, ko vse kaže na to, da je celotna karierna odločitev slaba. Iz tega razloga si nisem niti upal delati B-načrta, morda bi ga lahko celo izbral, ko je postalo težko.
Kaj si želite doseči v prihodnjih letih?
Še naprej si želim ohranjati radovednost in iskrico do življenja samega. V prvi vrsti odkrivati sebe kot človeka, se razvijati na svoj način in ob tem upati, da bom dovolj navdihnjen za še več novih pesmi. Če pa se bodo moje pesmi dotaknile tudi drugih src, je to zame največ, kar se mi lahko izpolni. Velikost »Žana Serčiča« zavedno prepuščam toku časa. Zame je največji uspeh to, da se lahko ukvarjam s tem, kar imam rad, in od tega živim.
