Vse od leta 2014 je dejaven tudi v ruski filmski industriji, kjer velja za enega najbolj iskanih igralcev. Leta 2021 je dobil tudi rusko državljanstvo ter prejel odlikovanje ruskega predsednika Vladimirja Putina za izjemne prispevke k ruski umetnosti in kulturi, kar ga je zaradi burnih odzivov Ukrajine stalo vloge v tretji sezoni Belega lotusa. Z igralcem smo se pogovarjali v Ljubljani ob odprtju nove trgovini z oblačili srbske modne znamke.
Greste zasebno po oblačila še vedno radi v trgovino ali nakupujete prek spleta?
Raje grem osebno, čeprav me to hitro utrudi, a rad izbiram in potipam blago, da vzpostavim neki stik s tistim, kar kupujem.
Kaj vam je najbolj pomembno pri izbiri oblačila?
Najbolj pomembno mi je, kako mi oblačilo pristaja, material, iz katerega je narejeno, in to, kako se ujema z mojim življenjem oziroma kako mi bo koristilo. Želim združiti učinkovitost z estetiko.
Na delu vam oblačila urejajo drugi. Koliko besede imate pri tem?
Lahko vplivam na izbiro. Če mi kaj ni všeč, v tistem preprosto ne bom snemal. Junak, ki ga upodabljam, namreč s svetom komunicira prek garderobe.
Se vam je kdaj na snemanju ali v gledališču zgodila kakšna nezgoda v zvezi s tem?
Enkrat se mi je v Narodnem gledališču v Beogradu zgodilo, da so mi po skoku z višine dveh, treh metrov ob pristanku pri počepu na zadnji strani počile hlače. Tega sploh nisem občutil. Nadaljeval sem igranje, šlo je za neko resno sceno – igrali smo Damo s kamelijami Alexandra Dumasa – nato pa sem se obrnil in videl. Drama se dogaja v Parizu v 19. stoletju, jaz pa sem kazal spodnjice z velikim napisom Calvin Klein.
Letos mineva 15 let od filma Montevideo, Bog te je videl. Kako se spominjate časov, ko ste nenadoma postali velika zvezda?
Zgodi se, da kariero začneš z velikim filmom. Za igralca je to zelo dobro, je pa to, kako se boš spoprijel z zvezdniškim statusom, velika preizkušnja za osebnost. Zame je bila to velika sprememba v življenju. Pozneje, ko se mi je to zgodilo v Rusiji, sem že imel izkušnjo, kaj pomeni biti zvezda na Balkanu. Ker sem bil že pripravljen na to, me to ni požrlo.
Omenili ste Rusijo. Tam ste zvezda najbolj gledanega filma Sluga. Obstaja razlika med srbskimi in ruskimi oboževalci?
Obstaja. Predvsem pa je Rusija največja država na svetu. Če ste v Moskvi in z letalom potujete devet ur, prispete v Vladivostok in tam do vas prav tako pristopijo ljudje, ki govorijo rusko in te prosijo, da se lahko fotografiraš z njimi. To je drugačen občutek, kot če iz Srbije prideš na Madžarsko, kjer te nihče več ne razume niti vas ne pozna. Eno in drugo ima svoje prednosti in slabosti, sem se pa na te stvari težko navadil. Rusija je svet zase. V njem je veliko narodnosti, temperamentov in različnih mentalitet. V Petrogradu so ljudje bolj distancirani in so zelo previdni, ko se ti približajo, na jugu pa so bolj kot Balkanci: »Kje si, brat?«, »Daj, da te objamem!« ali »Pridi, da se slikamo«. Kot da bi bil natakar.
Sebastian Cavazza je nekoč dejal, da ga Srbi zelo radi »počastijo«, tako da lahko gre na pivo tudi brez denarnice. Je pri vas tudi tako?
Ne vem, morda Sebastian pozna kakšno formulo. Od mene navadno pričakujejo, da bom jaz plačal račun, tako da se moram pogovoriti s Sebastianom, da mi razkrije skrivnost, kako mu to uspeva.
Letos vas čaka tudi snemanje serije Južni vetar 3. Nam lahko kaj več poveste o tem, kaj lahko pričakujemo?
Trenutno vam o projektu ne morem povedati ničesar, lahko vam povem le, da mi je Južni vetar zelo ljub projekt in da je vse, kar sem do zdaj naredil z njim, poseben del mojega življenja. Zame je bila to ravno tako neka prelomnica v karieri, saj igram vlogo, ki je do takrat še nisem, in nihče ni verjel, da jo bom lahko.
Kako je bilo snemati film Rdeča svila v kitajsko-ruski koprodukciji?
Rusija je šokantna, Kitajska pa je lahko še bolj. Na Kitajskem obstaja cela provinca, ki je velika kot Slovenija, morda še večja, in ki je popolnoma podrejena kinematografiji. Obstaja 50 mest, ki so narejena za snemanja. Eno mesto je zgrajeno kot vas iz leta 2000 pred našim štetjem, drugo kot evropsko mesto z začetka 20. stoletja ... Navadno se za dekoracijo zgradi samo fasada, zadaj pa ni nič, a oni so zgradili cele stavbe s celotno infrastrukturo, tako da lahko vstopiš v stavbo in snemaš. Ko sem to videl, sem bil čisto osupel.
Se vam obeta še kakšna kitajsko-ruska produkcija?
Snemamo drugi del Rdeče svile, imenoval se bo Črna svila. Rdeča svila naj bi jeseni prišla v kitajske kinematografe. Čakamo, kako se bodo nanj odzvali kitajski gledalci.
Vas bomo lahko videli tudi v kakšnem filmu v Sloveniji?
Da, jeseni v filmu Slobodana Šijana Budi Bog s nama.
Še vedno delate tudi v Beograjskem dramskem gledališču?
Da, tam imam predstave, zdaj sem tudi del ansambla. Meni je to zelo drago gledališče. Tam sem imel z Draganom Nikolićem tudi svojo prvo manjšo vlogo in sem ostal navezan nanj. Zdaj že dolgo igram v tem gledališču in se zelo rad vračam. Gledališče je zame posebna kategorija. Ko sem delal v Rusiji, sem se vračal z letalom, da sem odigral predstavo in ostal še dve, tri ure, samo zato, da ne bi izgubil stika z beograjskim občinstvom. Želim si ostati del srbske kulture, nočem je zapustiti. S kulturo se ne ukvarjam zaradi denarja. V gledališču ni denarja, to je moj poziv.
Kdaj ste to prvič začutili?
Ne vem, mogoče ko sem bil star 13 let, ko sem šel v igralsko šolo k Nešu Nenadoviću. Takrat sem prvič začutil, da nekako spadam tja.
Lani januarja ste prvič postali očka, dobili ste sina Vasilija. Kako je biti v tej vlogi?
Utrujajoče in izpolnjujoče.
V kakšnega moža si želite, da bi zrasel, kakšne vrednote mu želite privzgojiti?
Zavedam se, da karkoli bi mu želel privzgojiti, mu bom privzgojil tiste vrednote, po katerih jaz živim, saj bo on to vpijal. Ruski igralec Jurij Stojanov je rekel čudovito stvar: »Ne vzgajajte otrok, delajte na sebi.« To je vzgajanje otrok.
Je otrok spremenil vajin odnos z zaročenko, odvetnico Ivano Malić?
Seveda je. Zdaj nisva samo dva človeka v razmerju, ampak dva človeka, ki sta starša. To poglobi odnos in te poveže za vse življenje.
