Na nacionalni televiziji že nekaj časa spremljamo slovensko nadaljevanko Takšno je življenje, v kateri župana Velike vasi Franca Vouka igra Žiga Saksida, ki pa ni samo igralec, ampak tudi glasbenik.

V novi nadaljevanki igrate župana Franca Vouka - moža, ki je že dve desetletji na oblasti. Kako ste ga vi začutili? Je bila to ljubezen na prvi »bralni« pogled ali pač ne?
Res je, igram župana Velike vasi, ne gre pa za nikakršno ljubezen na prvi pogled do te vloge. Bralne vaje smo začeli že nekaj časa pred snemanjem, tako da sem imel dovolj časa ponotranjiti župana na sebi lasten način. Je pa res, da mi je karakterno tudi dovolj blizu in mi je bila zato pot do vloge na neki način olajšana.

Vouk je človek tradicije, lovec, gospodar, po duši dobričina. Kje ste ga morali »igrati« in kje ste ga morda razumeli bolje, kot bi si mislili?
Zares ga nisem igral v nobeni od situacij – besede, ki jih govori župan Vouk, so mi blizu. Nisem pa ne lovec ne tradicionalist, zato sva si tu nasprotna. Drugače je lojalen in dobronameren človek v vsakem pogledu, kar mi je blizu.

Če bi vas danes poklicali, da prevzamete županski stolček v resničnem življenju – bi vas zamikalo? 
Kar zadeva politiko, se tako na lokalni kot širši ravni nikakor ne vidim in mi je v vsakem pogledu tuje.

Franc Vouk je tudi človek, ki zna popustiti, ko vidi, da se s trmo ne pride daleč. Kako vi v življenju rešujete konflikte – s pogovorom, humorjem ali distanco?
Življenje je kompromis in prilagajanje, zdi se mi, da znam na življenje gledati z bolj smešne plati in da se ne obremenjujem z »nebodigatrebnostmi«. Je pa seveda odvisno od osebe, s katero sem v konfliktu, včasih se mi zdi umik najlepša in edina mogoča rešitev.

Adrian Pregelj / RTV SLO

V nadaljevanki županovo mehkejšo plat pokaže njegova ljubezen do hčerke Izabele. Ste tudi vi oče, stric, mentor komu mlajšemu? Kako se pri vas prebudi zaščitniška, mehka plat?
Sem oče treh otrok, enega moškega in dveh žensk. Glede na mojo starost so tudi otroci že v zrelih letih, tako da smo si do zdaj v glavnem povedali vse, kar si in smo si imeli povedati. Seveda si do otroka oziroma kogar že zaščitniški, ko je to potrebno, po drugi strani pa strog in nepopustljiv, če to zahteva situacija.

Lov in gostilna sta pri Vouku skoraj religija. Imate tudi vi svoj prostor, kjer najdete mir, ali »svojo gostilno«, kjer so ljudje, ki jih nikoli ne bi zamenjali?
Mir najdem v naravi, sicer pa tudi živim odmaknjeno nad reko Krko, kjer sem sam sebi svoja zamaknjenost.

Nadaljevanka Takšno je življenje gradi na prepletanju generacij. Vouk predstavlja tisto generacijo, ki odhaja, a ima še vedno moč. Kako vi gledate na menjavo generacij – tudi v igralskem svetu?
Menjava generacij je evolucijska norma, brez tega ne gre. Pred kratkim sem zaključil redno delo v gledališču (SNG Nova Gorica) in občasno še vedno odigram kakšno predstavo iz preteklih let. Izjemno spoštujem mlajšo generacijo igralcev in si želim, da bi bilo tako tudi v obratni smeri. Ne gre za moč nad komerkoli, temveč za spoznanja, ki se z leti dela nabirajo – pa tudi usihajo – ter za medsebojno spoštovanje. Vsak lahko drugemu marsikaj da. Pa tudi vzame.

Franc ima ženo, ki je precej oblastna in bojevita. Kako ste se lotili dinamike tega zakona na ekranu? Je bilo več boja ali več razumevanja?
Kar zadeva ženo Ireno v nadaljevanki, ki ima ali pa si želi imeti vse niti v Veliki vasi v svojih rokah, župan, ki je bolj ali manj nekonflikten človek, stvari rešuje s kompromisi, ki so v takih situacijah edino mogoči, saj je v nasprotnem primeru ogenj v hiši neizogiben in medsebojni odnos ne more trajati. Župan tudi ni človek, ki bi popuščal, in je v situacijah, ki se mu zdijo pravilne, odločen. Skratka ni copata v odnosu do žene in družine ter v svoji vlogi župana.

Slovenski župani imajo v realnosti pogosto močan vpliv na lokalno življenje. Ste pri raziskovanju lika govorili s kakšnim pravim županom?
Lik sem gradil v posvetu s scenaristi in režiserji, sam pa sem glede na scenarij in besedišče nekako v grobem začrtal lik in pot župana. Posvetov s kakšnim županom pa nisem imel.

Če bi Vouk prišel v Ljubljano – kako bi se znašel med vsemi temi »novimi časi«, družbenimi omrežji in trajnostnimi projekti? Bi se prilagodil ali bi ostal samosvoj?
Pojma nimam, kaj bi se Vouku zgodilo v Ljubljani. Najverjetneje bi nadaljeval v svoji drži, sicer pa bi imel v večjem mestu tudi širši in bolj usposobljen delokrog ljudi in svetovalcev, ki bi mu olajšali delo. Zato večjih težav ne bi imel.

Nadaljevanka prikazuje male kraje, ljudi, njihove odnose. Vi pa ste igralec, ki zna ujeti to pristnost. Kako ujamete ton, da je videti kot resničnost?
Igralci nismo nadljudje, odnosi v malih krajih in ljudi v tem okolju, vsaj meni, niso tuji, tako da s tem nimam nobenih težav. Naloga igralca je ponotranjiti lik, ki ga igra, koliko pa je pri tem uspešen ali ne, človek sam o sebi in zase zelo težko sodi.

Adrian Pregelj / RTV SLO

Kaj vam je bilo pri snemanju najlepše – trenutki med snemalnimi premori, druženje s kolegi ali stik z našimi prelepimi kraji?
Najlepše pri snemanju so se mi zdeli pripravljenost ekipe in igralcev, spoštovanje drug drugega, nekonfliktnost celotne ekipe sodelujočih, kar je pri številu vseh ljudi na setu velika odlika.

Če bi morali Vouka opisati s tremi besedami – katere bi izbrali? 
Vouk je dobronameren človek, ki na situacijo gleda realno, ki zna, ne da bi pri tem izgubil sebe, poiskati kompromis in reševati stvari tako, da zadovolji najširši krog ljudi. Če je treba, pa tudi udari po mizi. Na neki način sem mu podoben.

Kaj bi si po vašem mnenju Franc Vouk in Žiga Saksida povedala, če bi sedla skupaj ob kozarcu vina v njegovi gostilni? Bi se ujela ali bi si vsak ostal na svoji strani mize?
Če bi sedela skupaj, bi vsekakor spila nekaj kratkih, se pomenkovala o mejnih rečeh ter se izogibala pogovoru o lovu in lovcih. Ker ga igram jaz, v vsaki vlogi pa je tudi velik del igralca, bi se lahko pošteno »usekala«, a tudi zelo hitro pobotala. Zdi se mi, da bi kar dobro vozila.

In kaj vam poboža dušo, ko niste vpeti v svet igre? Kakor slišim, ste tudi glasbenik ...
Pred časom sem se igralsko upokojil, tako da sem na odrskih deskah manj kot prej. Vsake toliko odigram ponovitve prejšnjih predstav, sicer pa mi je najlepše doma, v svojem miru, s svojo knjigo, svojim filmom, svojim sprehodom ... Že vrsto let – 30 in več – sem eden od udov glasbene skupine Čompe, tako da s Čompami vsake toliko še vedno okupiramo kakšen oder in bomo, tako kaže, to počeli še naprej.