Avsenikova glasba že več kot sedem desetletij združuje generacije, širi slovensko identiteto in pušča pomemben pečat tako doma kot v tujini. Gre za melodije, ki so osvojile srca milijonov, in za zgodbo, ki jo z veliko mero odgovornosti in ponosa zdaj nadaljuje vnuk Slavka Avsenika, Sašo. Ta se s svojim ansamblom (in pomočnikom na harmoniki, saj zaradi redke nevrološke bolezni na desni roki, ki se ji reče fokalna distonija, trenutno ne more igrati) po Cankarjevem domu, Križankah, Hali Tivoli in Dvorani Tabor, 20. decembra, odpravlja z Zimsko pravljico osvojit še našo največjo dvorano, Areno Stožice. Nastop pred 15 tisoč ljudmi, kolikor jih gre v omenjeno dvorano, sicer po številu obiskovalcev zanje ne bo največji, saj so na Woodstocku der Blasmusik v Avstriji nastopili pred 25 tisoč ljudmi, bo pa vseeno nekaj posebnega.
Vajena sta tako tujih kot domačih odrov. Vama je vseeno kaj drugače pri srcu, kadar igrata doma?
Sašo: Zagotovo. Že to je sreča, da lahko startaš od doma in si pred tem z družino. Je pa večji pritisk, ker so tam ljudje, ki jih poznaš in te spremljajo vse življenje, kakor pa, če greš v Kanado, kjer mogoče na štiri leta dobijo ansambel v živo.
Matic: Jaz imam zelo rad, če so na koncertu ljudje, ki jih poznam, tako da rad igram v Sloveniji. Imam pa rajši manjše prostore, kjer je vse bolj intimno, da imaš lahko več interakcije z ljudmi. A včasih moraš iti tudi zunaj cone udobja in si moraš tudi kakšen nov izziv dati v življenju.
Sašo, pristopi po nastopih do vas tudi kdo, ki je poslušal že vašega dedka in vam kaj lepega pove o njem?
Sašo: Da. In to me velikokrat navdihuje. V atu Slavku sem zmeraj imel najboljši mogoči zgled, ker je kljub vsej svoji slavi in uspehu ostal skromen in ljudski, kar mi potrjujejo tudi ljudje, ki pridejo do mene. Ti ljudje imajo poseben lesk v očeh, ko govorijo o svojem otroštvu, kako so prvič šli na koncert, a sploh ne bi smeli iti, ker so bili premladi, ali pa ni bilo vstopnic, in kako so se morali potruditi, kam vse so se morali peljati, da so lahko slišali Avsenike. In potem res vidiš, koliko je to tem ljudem pomenilo. Danes nam je vse dostopno prek interneta. Lahko se odpelješ v Stožice in tam poslušaš svetovne zvezde. Včasih je bilo to težko, tudi ni bilo takšnih cestnih povezav.
Na katerem Avsenikovem koncertu bi si želela nastopiti ali vsaj biti zraven, če bi bilo to mogoče?
Sašo: Stožic takrat še ni bilo. Če bi bile, bi želel biti tam, sicer pa bi mogoče šel v Tivoli, v Berlinsko filharmonijo, ali na kakšno veselico, ko so še 14 ur igrali, da bi videl, kako so to preživeli.
Matic: Obstaja koncertni posnetek iz Toblacha na južnem Tirolskem, kjer je trio rohnel, kot ne vem, kaj, in tako stvar bi gotovo rad doživel.
Takrat so bili člani ansambla zelo povezani med sabo. Je tako tudi pri vas? Je to, da se razumete med sabo, celo bolj pomembno od tega, da je nekdo dober glasbenik oziroma pevec?
Matic: Seveda je zelo pomemben vsak član kot individualist, vendar pa nismo solo izvajalci, ampak ansambel. In bolj ko smo povezani, bolje ko sodelujemo, večji je lahko na koncu izkoristek te skupine.
Sašo: Jaz si najbolj želim iskrenosti. Vedno stremim za tem, da se pogovarjamo. Zavedam se namreč, da na neki točki nekomu zmanjka motivacije, volje ali pripadnosti. Na začetku vsakega leta zato vprašam člane, do kdaj bi to delali. Avseniki so igrali 50 let po 300 terminov na leto, mogoče pa so se v zadnji fazi premalo pogovarjali. Ata Slavko je namreč želel čim več igrati, kdo drug pa je bil že precej v letih in je imel dovolj, zato je potem prišlo do prepirov. Zaradi tega poskušam, da se mnenja čim bolj usklajujejo in da se čim bolj upoštevajo življenjska pričakovanja članov. Težko ima vseh sedem enako motivacijo 130-krat na leto. A ta ekipa ni še nikoli razočarala, tudi če je kdo zbolel, imel slab dan ali smrt v družini, smo šli na oder in smo naredili najboljši mogoči šov.
Matic: Vidi se, da Sašo prihaja iz velike družine. Po mojem mnenju je on eden od faktorjev, da ta ansambel že toliko let deluje – in dobro deluje. Je zelo povezovalen, diplomatski, razume, da imajo včasih člani tudi druge potrebe, še vseeno pa večino časa ohranjamo pozitivno vzdušje znotraj ansambla. Svoj čas smo igrali po 180 nastopov, tu pa so še vaje in druge obveznosti. 220 dni na leto se z nekom gledaš, in da sva midva po 15 letih, drugi pa po desetih ali petih letih, še vedno zraven ter da smo prijatelji in da ni nekih zamer, mislim, da je to tudi svojevrsten uspeh znotraj skupine.
Slavko je bil inovator, tudi vi greste z novimi pesmimi v korak s časom. Kakšni so odzivi najzvestejših oboževalcev na te skladbe?
Sašo: Ista avtorja sta napisala Golico, Veter nosi pesem mojo, Mi ga spet žingamo in Planica, Planica. Jaz si prizadevam za to, da poskušamo zadovoljiti tako starejše oboževalce kot tudi mlajše. Gledamo, da imamo pestre krožnike, če bi se izrazil kot kuharski mojster. Največji zapriseženi oboževalci imajo celo določena leta, za katera pravijo, da so Avseniki dobro zveneli. Eni pravijo, da je bil Koren ta pravi, Alfi pa ni bil več dober, drugi pa menijo, da se je z Alfijem šele začelo. Avseniki so bili zmeraj kakovostni, kdaj so komu najbolj všeč, je pa stvar okusa. Med našimi starejšimi oboževalci so nekateri, ki so imeli prej Golico za zvonjenje, zdaj imajo Eno bolho za pomoč. Na Brezjah je en star gospod, 80 let ima, ki konje vozi, in mu je to najljubši komad. Po drugi strani bo kdo rekel, da je to, kar zdaj delamo, preveč moderno, preveč pop, a že ata Slavko se je razvijal naprej. Če prideš nazaj je denimo čisti jazz standard valček.
Matic: Mislim, da Ansambel Saša Avsenika sploh ni sledil trendom moderne narodnozabavne glasbe, ki se trenutno narekujejo na sceni, saj še vedno ohranjamo tisti tipičen zven kvinteta, po drugi strani tudi akordično nismo šli pretirano stran. Pesem Žena me tepe, lahko brez težav primerjaš s Koširjevo pesmijo Če prideš nazaj, Bolho pa s Kako bi jo spoznal. Zagotovo pa se moramo zavedati, da je publika tista, ki narekuje, kaj bo sprejela, kaj ji je všeč, in temu moraš na neki način slediti. Kot je rekel Sašev stari ata – in Sašo to večkrat pove –, je publika tvoj največji kritik. Mi si želimo ohraniti dediščino in na drugi strani dodati svoj pečat.
Sašo: Mi ne živimo od subvencij in ne vem kašnih pomoči, ampak od prodanih vstopnic in nastopov. In očitno nekaj delamo prav, glede na to, da smo razprodani dve leti vnaprej.
Kaj najbolj pogrešata, kadar sta zdoma?
Sašo: Družino in rekreacijo. Saj bi lahko šel v fitnes, ampak to ni enako, kot če grem tukaj na kolo ali pa na Svetega Petra.
Matic: V 15 letih smo izpustili večino praznovanj, porok in drugih obeleževanj naših prijateljev, tako da mogoče je to davek, ki ga plačujemo, ampak na drugi strani mi, če neko obdobje ne gremo v tujino, to kar manjka.
Kaj najraje počneta, kadar sta doma?
Matic: Jaz se zadnje čase spet veliko ukvarjam z jahanjem. Konji me spremljajo že dobršen del življenja, ampak tako malo po sekvencah. Pridejo, potem pa zelo veliko igramo in malo pozabim, in spet. Enkrat do dvakrat na teden grem zdaj na ranč in jaham. To mi je prava sprostitev.
Sašo: Najraje sem z družino. Cenim skupne trenutke, saj za vikende, ko sta hčerki prosti, jaz nisem, in zdaj, ko je šola, je to težje usklajevati. Če mi žena reče, da naj zdaj tole malo odložim, mi sploh ni problem zjutraj zgodaj vstati ali ponoči pozno iti spat, da lahko popoldne beremo ali naredimo naloge. Zavedam se, da čas zelo hitro teče.
Kako je z vašo roko?
Sašo: Preveč ne smem na hitro pričakovati od uradne medicine, tako pravijo. Ko smo dali to informacijo ven, jo je publika neverjetno dobro sprejela, tudi v ekipi sem deležen velike podpore. Zame je to dokaz, da ta zgodba ni samo stvar desne roke Saša Avsenika, ampak je veliko več. Povezujem se z vsemi, ki so se spomnili name, ki mi dajejo ideje, ogromno je tega, za kar sem zelo hvaležen. Doma imam eno stran za zapiske in si zapisujem vse. Ničemur ne rečem ne, saj imam veliko željo in motivacijo, da bi bilo kot prej.
