V nadaljevanki Takšno je življenje kateri spremljamo zgodbo družinske zdravnice Maje Križaj, ki se po moževi finančni polomiji z družino preseli iz Ljubljane na idilično Gorenjsko, v majhen kraj Velika vas. Ob želji po novem začetku pa naleti na številne izzive ... Kakšne, nam je razkrila glavna igralka Ana Hribar.
Maja Križaj je zdravnica, ki s svojo družino začenja novo življenje v majhnem kraju. Se je bilo težko povezati s tem likom in ali ste v njem našli tudi svoje osebne zgodbe?
Tudi jaz sem Ljubljančanka, navajena življenja v mestu že od majhnega, od tod tudi enako hrepenenje, kot ga ima Maja, po povezanosti z naravo in stiku z njo. V naravi si človek vedno znova nabere novih moči in pravega počitka, miru. Maja je pri svojem delu nenehno v stiku z ljudmi –pacienti, jaz pa sem kot igralka ravno tako v stiku z ljudmi na predstavah, vajah, tudi zdaj na snemanju. Morda od tod še večja želja po samoti, miru in tišini. Maja v selitvi na podeželje vidi kakovost v tem življenjskem koraku. Osebno kot Ana ostajam v Ljubljani, imam pa nujne pobege ob vikendih in prostih dnevih v naravo, hribe, gozd, na morje, k sestri na vas ... Kjer sem Majo res lahko razumela, je v tem, da je mama in ženska zgodnjih srednjih let, kot jaz; zato so mi bile razne družinske situacije lažje za vživljanje. Tudi jaz sem mama dveh otrok in imam moža, a nisva poročena. (smeh) Najdlje mi je Maja v smislu zdravniškega poklica, zato sem se tukaj malo bolj študijsko lotila vloge, s srečanjem z zdravnikom in zdravnico, z udomačenjem strokovnega zdravniškega žargona. Na splošno pa so mi njen posluh za ljudi in empatija ter želja po povezanosti z ljudmi zelo blizu, skozi to sem res lahko izrazila svojo plat. Maja pa je drugačna v tem, da je čustveno bolj zadržana kot jaz, premišljena, diplomatska, razumna, potrpežljiva. Tega sem se lahko učila od nje.
Kako ste se vživeli v gorenjsko okolje?
Z vživljanjem v novo gorenjsko okolje in narečje domačinov nisem imela težav, ravno obratno – domačnost in spomini na otroštvo zaradi počitnic, preživetih pri babici in dedku ter pri sorodnikih v Tržiču, in pobegov z mojimi starši v gore, Bohinj in Kranjsko Goro, so mi delo olajšali, saj sem se v tem okolju ter z ljudmi počutila zelo sproščeno. Če že, je bila bolj težava, da me je v pogovorih z medicinsko sestro Cvetko v nadaljevanki (igra jo Vesna Jevnikar, op. p.) ob njenem gorenjskem narečju prav tako vleklo v gorenjščino, tako da me je morala nekajkrat opomniti. (smeh)
Kaj pa izkušnja s tako veliko igralsko družino?
Izkušnja s snemalno ekipo na setu je nepozabna, prekrasna. Ob zadnjih snemalnih dneh so se v meni prebujala močna čustva navezanosti – vse te ljudi sem močno vzljubila, z njimi sem pravzaprav preživela štiri mesece, torej okrog 62 snemalnih dni. Da sploh ne omenjam dragocene igralske izkušnje, saj sem se po vseh letih dela v matičnem gledališču – Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer igram tako v dramskih kot lutkovnih predstavah – srečala v relativno kratkem času s toliko vrhunskimi igralci, kot tudi s statisti, naturščki; vsak s svojo predanostjo in posebnim pristopom k igri. Res mi je bilo v užitek igrati z vsemi temi igralkami in igralci. Tu naj posebej omenim igralca Janeza Škofa, s katerim sem uživala vsako minuto snemanja in se najinih prizorov zelo veselila, hvaležna sem tudi za sodelovanje z Matejem Pucem – mojim možem v nadaljevanki –, Vesno Jevnikar in Jernejem Gašperinom – v nadaljevanki moja medicinska sestra in brat –, Vesno Slapar, Žigom Saksido, da ne omenjam vseh otrok, ki so bili genialni, ter seveda z vsemi ostalimi.
Skozi zgodbo spremljamo številne konflikte, rivalstva in osebne drame. Kateri prizor vam je bilo najtežje odigrati?
Na splošno so mi večinoma vsi družinski prizori stekli, lokacija mi je prav tako zelo ustrezala – super sem se počutila pri vajah in prizorih v naravi, na prostem. Najtežja je bila ambulanta v posameznih prizorih, kjer sem bila soočena z določenimi situacijami zdravniške stroke, do katere čutim spoštovanje, zato sem želela biti še posebej prepričljiva. V začetku sem čutila tremo tudi pri določenih intimnih prizorih, a je ta zelo hitro izginila. (smeh)
Seveda z intimo ne mislim le na fizično bližino, temveč na intimo v smislu čustvene ranljivosti in izpostavljenosti, v prizorih, ki jih ne smem preveč razkriti, a ki zrcalijo Majino osebno stisko. Hkrati so bili to prizori, v katerih sem zaradi dramskega izziva, ki ga ponujajo, najbolj uživala.
Kateri trenutek v nadaljevanki je za vas osebno najbolj »topel«?
Topli so družinski prizori, kjer smo zbrani vsi člani ali vsaj večina – tisti, ki odražajo povezanost, učenje iz lastnih napak, dozorevanje in intimo med nami. Posebej so mi pri srcu prizori med župnikom in Majo ter nekateri obiski starejših pacientov, ki sem jih v nadaljevanki obiskala na domu in z njimi imela zaupne pogovore. Nasploh so topli tudi vsi zaupni pogovori s pacienti o depresiji, krizah in stiskah, saj so prežeti s človeško potrebo po medčloveškem posluhu in empatiji.
Kako se je za vas razlikovalo snemanje te nadaljevanke od drugih vaših vlog?
Svojo profesionalno pot sem začela kot plesalka sodobnega plesa, nadaljevala pa s študijem dramske igre na AGRFT. Zatem sem pretežno ves čas delovala na gledaliških odrih kot plesalka, gibalka, igralka, v 15 letih delovanja v Lutkovnem gledališču Ljubljana sploh kot dramska igralka v predstavah za otroke in mlade, v zadnjih letih sem se preizkusila tudi kot animatorka. Vsaka nova izkušnja in srečanje z novim uprizoritvenim medijem mi predstavlja izziv in me kot igralko bogati, tako sem neizmerno hvaležna za to, da mi je bila ponujena tako velika, torej glavna vloga v nadaljevanki, ki šteje 48 delov. Od več kot 600 sekvenc, ki sem jih posnela v štirih mesecih, sem se ogromno naučila in se v igro pred kamero dobesedno zaljubila. Ob tej priložnosti bi se iskreno rada zahvalila avtorjema nadaljevanke Barbari Daljavec in Janiju Virku, režiserki Maji Prettner in Mariši Milovanović Drabik, da so mi dali to priložnost in mi kot relativni novinki pred kamero zaupali, da obujem čevlje družinske zdravnice Maje Križaj.
Če bi morali izpostaviti en prizor s snemanja, kateri bi to bil?
Od nešteto nepozabnih dni na snemanju naj na tem mestu omenim reševalno akcijo ponesrečenega v gozdu, kjer je sodelovala velika ekipa reševalcev in zdravnik ter gorski reševalec dr. Iztok Tomazin.
Kaj lahko torej pričakujemo od nadaljevanke Takšno je življenje?
Nadaljevanka prinaša nekaj toplega, iskrenega in človeškega za vse generacije. Moja pričakovanja do nadaljevanke so velika, saj sem v samem procesu že skoraj od začetka. Že ko sem januarja dobila prvotni scenarij v roke, sem ga prebrala na en mah, saj me je tako pritegnil z vsemi dramatičnimi situacijami, družinskimi vsakdanjiki, humornimi vložki, zapleti in razpleti v medsebojnih odnosih, srečanji s pacienti, intrigami ... V nadaljevanju se je dober scenarij združil z vrhunsko zasedbo prav vseh ljudi na setu, kjer naj še posebej izpostavim direktorja fotografije Darka Heriča, vse tri nadobudne režiserje – Majo Prettner, Dominika Menceja in Blaža Završnika – ter vse predane igralke in igralce, s katerimi sem imela priložnost sodelovati. Zatorej bi moral biti rezultat na visoki ravni. Hvala prav vsem!
