Komik, moderator, televizijski in radijski voditelj, pevec, pisec besedil ter režiser Vinko Šimek je v odlični formi, kar je dokazal tudi na nedavni premieri Penzičev v Festivalni dvorani v Ljubljani. 

Pa začniva intervju s šalo …
Zdaj je aktualen Donald Trump, ki je rekel, da ima vsak pravico, da se strinja z njegovim mnenjem. In da bo to tudi uzakonil. Enega takega imamo tudi v Sloveniji, le da nima – las.

V smeh nas spravljate že več desetletij. Ste bili že kot majhen fantič takšni?
Tudi kot otrok sem vedno kaj ušpičil. Nekoč smo pisali spis, kaj si želim biti, ko bom velik. Ne vem, kako sem si to domislil, da sem celo šolsko uro samo sedel in nisem napisal niti enega stavka. Tovarišica me je seveda vprašala, zakaj nisem ničesar napisal, pa sem rekel, da sem direktor in čakam na tajnico. Tovarišica se je sicer nasmehnila, enko pa sem vseeno dobil. In še večkrat sem kaj takega naredil, čeprav nisem hotel.

Kako ste iz Vinka Šimeka postali Jaka Šraufciger?
Nela Eržišnik - Marica Hrdalo ga je »pogruntala«. To je bil čas, ko sem študiral na Dunaju. Nela je velikokrat nastopila v Hotelu Slavija, ki je veljal takrat za trdnjavo estradnikov iz bivše Jugoslavije. Nela je enkrat prišla brez Braca Reissa, s katerim je takrat nastopala, in je vprašala direktorja Ernesta Zagrajška, ali ima koga, ki bi ji na odru postavljal vprašanja. Odvrnil ji je, da imajo enega, ki občasno vodi kakšno njihovo prireditev. Nela je rekla, naj ga pripeljejo. In tako sem prišel, takrat okravatan Vinko. Prvi nastop in Nela je bila zadovoljna. Potem sva še velikokrat nastopila skupaj, vmes sem imel tudi krajši solo nastop. Tu je opazila, da bi lahko še bilo kaj iz mene, in nekega dne mi je predlagala, naj poskusim brez kravate, v delavskem kombinezonu, da bi kot delavec »šraufal« aktualne probleme. In tako sem postal Šraufciger, ki sem mu dodal ime Jaka in seveda štajersko narečje. Vse ostalo pa že veste.

Marko Pigac

Delavski kombinezon še imate?
Imam. Še vedno v njem nastopam, čeprav je bil že neštetokrat »poflikan« in prirejen. Podarilo mi ga je gradbeno podjetje Stavbar, ki ga ni več, skupaj s čelado. Pozneje so mi podarili še veliko kombinezonov in čelad, jaz pa sem ostal zvest prvemu, ki ga ne pozabiš nikoli ...

Vodili ste številne televizijske oddaje Mladi mladim, Ropotarnica, TV Križanka, TV zrno, TV žehtnik, Lojtrca domačih, Morska viža Bernardina, Parada humorja, Marjanca ter jubileje Avsenikov, Alpskega kvinteta, Lojzeta Slaka ... Kako vam je to uspelo?
Ja, to so bila leta, ko me je bilo povsod polno, v meni pa je bila neuničljiva mladostna energija. Bil sem na vseh odrih. Doma in v tujini. Tudi pred radijskim mikrofonom, kjer smo si na valovih takratnega radia Ljubljana izmislili legendarno Lojtrco domačih. Dušan Rogelj, Ivan Sivec in jaz smo bili pionirji tega vseslovenskega gibanja domače glasbe. Noro je bilo. Na podlagi glasovnic v Nedeljskem in reviji Kaj smo razglasili zmagovalce meseca. Prva televizijska Lojtrca se je zgodila v dvorani Tabor v Mariboru in je bila kar trikrat razprodana.

Veljate tudi za pionirja nekoliko bolj tabloidnega in zbadljivega pisanja. Ste imeli zaradi katere od svojih šal težave?
To so bili časi, ko sem imel v Nedeljskem dnevniku rubriko Gong za Mariborčane in Vinka Šimeka, pisal sem tudi odmevne članke in intervjuje. Bil sem še novinar mariborskega Večera in tednika 7D, v obeh sem pisal za tisti čas revolucionarne članke in imel rubriko Klamfe Jake Šraufcigerja ter v Večeru Vsak petek s Šimekom. Tu sem zanetil škandal z ugotovitvijo, ki je bila objavljena v nemškem Spieglu, ki je bil takrat prepovedan v Jugoslaviji – da gradijo ob Ženevskem jezeru 80 vil, od katerih je 57 lastnikov Jugoslovanov. Seveda so me poklicali na policijo, v Delu pa je Franc Šetinc napisal, da nič ni res in da gre za nekega mladega novinarja, ki je premalo poučen, da bi o tem pisal. Tu pa se ni končalo. V Švico so poslali novinarsko delegacijo, da bi preverila resničnost govoric. Kmalu se je vrnila v domovino brez ugotovitev, saj bi za podatke potrebovali kodo, te pa niso imeli – in tako se je zadeva zaključila. Jaz pa sem dobil črno piko. Tudi v Stopu sem imel svojo rubriko s satirično vsebino, pisal sem tudi za Anteno. Z Dejvijem Hrušovarjem sva si izmislila Pop delavnico, ki je bila tedensko predvajana na valovih radia Ljubljana, finale pa je posnela tudi TV Slovenija. V svoji vitrini imam osem zlatih plošč za govorno-glasbene kasete, štiri od tega pri RTB, kjer je bil moj producent Boris Kovačič, zlate plošče pa sem dobil tudi za Lojtrco domačih in Pop delavnico. Kaseta z Dudekom je bila najbolj prodajana govorno-glasbena kaseta v bivši Jugoslaviji. Še kako ponosen sem tudi na svoj nastop v mariborski operi, kjer sem v muzikalu My fair Lady igral pomembno vlogo Alfreda Doollittla, Elizinega očeta. Režiser je bil legendarni Vlado Štefančič iz Zagreba.

Kot pevec, humorist in moderator ste več let na turnejah po Sloveniji in nemško govorečih deželah ustvarjali z Avseniki in Alpskim kvintetom. Kako se spominjate tistih časov?
Bili so izziv, saj sem bil moderator tudi v nemškem jeziku in seveda humorist. Moral sem se pripravljati na krajevne posebnosti in vedno znova pripraviti nov material. Še danes je moja viža Ko pride poštar z Alpskim kvintetom priljubljena na nemškem govornem področju in tudi zanjo sem dobil zlato ploščo. Seveda se moram pohvaliti, da mi je Slavko Avsenik posvetil pesem Mišika in Jakec, tudi pesem Jaka, lojtro brž so namenili meni, pa Franc Šegovc mi je s Štirimi kovači posvetil pesem Mož iz Maribora. Seveda sem bil tudi na nemškem govornem področju deležen priznanj. Tako sem skupaj s Karlom Moikom dobil Oberkrainer Award in tudi Eurostar, priznanje za moje ustvarjanje na nemškem govornem področju. Gostoval sem med našimi Slovenci v Ameriki, Kanadi, Avstraliji in Južni Ameriki.

Jani Ugrin

Zdaj občinstvo po Sloveniji zabavate s Penziči z Borisom Kobalom, Francijem Kekom in Boštjanom Megličem - Peško. Je predstava smešna tudi mladim – ne samo po srcu?
Aleš Lubej, mlad po letih in srcu, je ob prvi predstavi napisal: »Ne podcenit penzionistov! Nabrali polno so modrosti! Prinesite s sabo en kup listov. Zapisat treba si bo dosti. Naj vas videz ne zavede! O, majo oni v sebi to, da se še mladenič zmede, od nervoze znojen bo.«

Boris Kobal se je po škandalu s plagiatorstvom končno vrnil na odre. Menite, da je bil za svoje dejanje prehudo kaznovan?
Boris Kobal je odličen, je legenda. Publika ga je fenomenalno sprejela. Normalni ljudje s tem nimamo problema. Plagiatorji so politiki, dokazano. Mi humoristi ne, še posebej ker vemo, da je najnovejši vic star tri tisoč let.

Kako gledate na politično korektnost? Se vam zdi, da smo šli dandanes z njo že predaleč?
Mislim, da nobena kritika ne škodi, dokler ni žaljiva. Moti pa me, da so neki anonimneži na družbenih omrežjih nesramno žaljivi v katastrofalni slovenščini, čeprav se imajo za zavedne Slovence. Nič manj ni dopustno, ko se med seboj obdelujejo politiki, ki naj bi bili vzor državljanom.

Jani Ugrin

Vas še vedno pogosto vabijo, da s svojim humorjem začinite dogodke. Ste bili kdaj povabljeni tudi na ločitveno zabavo, sedmino ali na kaj drugega neobičajnega?
Povabil je veliko na rojstne dneve, kjer si želijo videti Jako Šraufcigerja, ki so ga nekoč v krogu družine obvezno gledali na televiziji. Seveda v kombinezonu, s čelado in gojzerji brez vezalk. Nekaj prijateljem sem že govoril na pogrebu, tudi od Martina Sagnerja - Dudeka sem se na zagrebškem Mirogoju poslovil z govorom. 

Pravijo, da ko prideš v določena leta in te ob prebujanju nič ne boli, se moraš vprašati, ali si sploh še živ. Na kakšne načine vi skrbite, da je te bolečine čim manj?
Ker sem gurman in sladkosned, me mora žena večkrat spomniti, kje so meje, in ker so meje v glavnem odprte, je velikokrat ne slišim. Sicer pa rad hodim in plavam.

Pa intervju še zaključiva s šalo …
Pa še zaključiva s Trumpom. On bi rad vse kupil. Tu smo ga našli. Slovenije ne more. Je že razprodana.