Je namreč igralec, režiser, pevec, glasbenik, tekstopisec in tako naprej. A ena od njegovih najljubših stvari v življenju so potovanja in seveda mirno življenje v majhni vasici na Krasu. A mir te tudi mine in Gojc je pri svojih 66 letih še vedno izredno aktiven, saj igra v številnih predstavah. In tudi poleti ni drugače, saj ga čaka še nekaj ponovitev priljubljene predstave Pivo.
Kako preživljate te vroče dneve?
Malo kombiniram. Raje malo bolj zgodaj vstanem in zalijem vrt, pa moje limone, pa vse oleandre. Potem opoldne ali enajstih še kosilo nekako stisnemo, no, potem gremo pa na klimo lepo noter in do petih se ne premikamo, ker se zunaj tudi dihati ne da. Tukaj je bilo te dni okoli 37, 38 stopinj, na soncu pa najbrž še toliko več.
Kako pa najraje preživljate poletje? Kaj je tisto, kar vam je najlepše pri poletju?
Da grem lahko končno, pa nisem še, ker je nisem pospravil, v mojo delavnico in delam z lesom. To mi je najlepše. Nisem človek, ki bi bil mahnjen na morje. Jaz sem na morje hodil zelo rad, dokler so moji prijatelji imeli še barke, pa sem bil povabljen na barke. Tisto mi je pravo, pravo, edino morje, ki ga toleriram. Da bi pa šel nekam v Fieso na plažo ležat, to pa mene ne boste videli.
Mogoče ne slovenska obala, ampak potovanja pa imate zelo radi, kajne? Je kakšno, ki vam je še posebej ostalo v spominu?
Po navadi potujem potem januarja, februarja. Mislim, da je kar večina teh glavnih potovanj ostala zasidrana v mojem srcu. Na primer Nova Zelandija – fenomenalno. V bistvu, če bi bil malo mlajši, pa če bi se tole s temi vojnami še takole naprej odvijalo, bi samo šel po enosmerno vozovnico in šel tja. Potem Afrika, Tanzanija, sem bil dvakrat in je fenomenalno. Ne samo zaradi divjih živali, ampak tudi zaradi tega, ker tam začutiš, od kod izvira civilizacija, od kod prihaja človek. Tudi Avstralija ni bila slaba, čeprav je Avstralija tako velika, da je tam treba zelo dobro razmisliti, na kakšen način boš potoval. Mi smo potovali z avtodomom in to je bilo kar malce prehudo. Da ne govorim o Južni Ameriki – Machu Picchu in Peru na splošno. Tudi Bolivija je zelo lepa.
Ogromno ste prepotovali, ampak ste Kraševec po duši. Sicer kombinirate in zime preživljate v prestolnici, ampak kako Ljubljančan pristane v majhni vasici na Krasu?
Ker sem si to od nekdaj želel in po naključju mi je moja soproga, takrat ko sem jo spoznal, pokazala, da je kupila tukaj eno ruševino in sem se tako navdušil, da sva jo začela obnavljati in potem sva se kar kmalu tudi že preselila sem.
Kaj pa je najlepša stvar življenja v majhni vasici na Krasu?
Mir. V mojih letih in letih moje soproge je to bistvena stvar – mir. Kadar pa ti je preveč miru, takrat pa organiziraš kako “fešto”, kakšen žur in nekaj ur ni miru. Potem pa, ko vsi odidejo, je pa spet tak mir.
Imate svoj vrtiček. Kaj pa gojite? Kaj uspeva na Gojčevem vrtu?
Bučke, kumare, paradižnike, solato, radič, blitvo, jagode in nizki fižol.
V bistvu sta s soprogo skoraj samozadostna.
Ne, to ravno ne, ker ne redim prašičev, pa kokoši tudi ne. Jajčka imava domača, od sosede, kar je fenomenalno.
Vedno zelo lepo in z zanosom govorite o svoji soprogi, kostumografinji Zvonki Makuc, ki je lani dobila tudi prestižno nagrado za življenjsko delo. Dolgo sta že skupaj, kakšna je skrivnost biti dober soprog?
Bi morala povedati moja žena, če sem res jaz dober mož. Mislim, med nama je ena res trdna vez, res se imava rada, pa res se znava dobro skregati, kadar je treba. To je gibalo zakona, ker tisti so najbolj sumljivi, ki rečejo, da se nikoli nista skregala, nikoli ni glasu povzdignil, ona tudi ne, potem je pa on kar šel. Potem pa nihče ne razume zakaj, Nama bi prej, če bi opazoval s sosednjega dvorišča najine debate, pa vpitje, pa prerekanje, kdo je bolj pameten, pa kdo ima bolj prav, seveda za banalne stvari, rekli, da se živa ne moreva. V politiki sva zelo, zelo enotna, v teh vseh pomembnih stvareh v življenju sva zelo enotna, pri banalnostih: zakaj si pa tja pospravil, pa zakaj pa nisi tistega tam pomil, tam pa malo ropotava. Lahko bi recimo eno res dobro komedijo napisala o najinem odnosu.
Še je čas, pa čeprav ste polno zaposleni in imate nekaj predstav tudi zdaj poleti, ko veliko igralcev počiva. Kaj imate trenutno na svojem repertoarju?
Če začnem kar pri najstarejši, smo ravno imeli deseto obletnico muzikala Mamma Mia, na kar sem zelo ponosen, da sem član ene izjemne, simpatične, zelo velike ekipe. Potem Nune v akciji, ki se tudi že planirajo za jesen. Pred nekaj dnevi smo imeli z Jašo Jamnikom in Dohtarji mojo predstavo Moj živòt je ROKentROL v najlepšem ambientu do zdaj. In mi je res lepo reči, da so bili ljudje navdušeni. Mi pa tudi nad ljudmi, saj je to vedno vzajemno. No, kar je pa še živo čez poletje, je pa najina predstava Pivo z Jašo Jamnikom. Tekst je napisal Miro Gavran, režiral pa Samo M. Strelec. To gremo zdaj 17. julija v Kranj na Grad Khislstein, potem pa še v Šempeter pri Gorici. Jeseni pa se obeta ena turneja Moj živòt je ROKentROL, Pivo bo seveda šlo po celi Sloveniji. Mamma Mie so tudi že napovedane, Nune v akciji tudi. Druga stvar, pa niti ne druga, ampak mogoče celo prva - prvič igram v predstavi za najmanjše, od tretjega pa do osmega leta starosti. Marta Zore je napisala en imeniten tekst oziroma povzela pri Zvončkih, ki sva jih pred leti posnela za otroke, takrat na CD-jih, zdaj pa v živo. Mihec in Nežika, bratec in sestrica, ki imata svoje pripetljaje, dogodivščine. Moram reči, da je to najbolj iskreno občinstvo, kar sem jih kdaj doživel, ti najmanjši otročki. Povem samo eno luštno anekdoto – ta Mihec, ta lik, ki ga igram, ima strašno rad čokolado in potem celo predstavo “teži”, kako rad je čokolado. Pa se v tretji vrsti ena punčka zadere: “Ni čudno, da si potem tako debel.” Otroci nimajo zavor, nimajo nekih filtrov. Hvala bogu in to je res super. No, potem pa imava z Marto Zore in še z dvema glasbenikoma, še vedno aktivno tudi eno tako učno uro za osnovne šole o različnih glasbenih zvrsteh, stilih glasbe, načinih petja, predstavitve inštrumentov in tako naprej in tako naprej. Bobnar, ki sodeluje, Grega Plamberger je magister tolkal in je res izjemen ter zelo kvaliteten bobnar. Tako da imam zdaj dva bobnarja ob sebi, ki sta res izjemna.
Omenili ste predstavo Pivo, ki je bila res lepo sprejeta, govori pa o očetu in sinu.
Zgodba zajema čas od sinovega rojstva in vidimo, ko ga še ati vozi v vozičku, pa do trenutka, ko gre oče v dom za ostarele in ima že pravnuke, in vse vmes. V bistvu se mi zdi, da je Gavran izjemno lucidno postavil vse neke mejnike moškega v življenju. Ne bova vsega izdala, da ne bomo uničili zgodbe, ampak oče je samohranilec in sin je najprej star pol leta, potem je star osem let, pa 16, potem je polnoleten, pa 30 let in tako dalje. Na koncu je star 60 let, med njima je 23 let razlike in vidimo te neke preobrate v našem življenju. Zato ima predstava tudi naslov Skoraj komedija. Ker moram reči, da je res ogromno smeha, pač občinstvo se res lahko od srca nasmeji, ampak istočasno pa pride tudi do totalnih tišin in tudi kakšno solzico spustijo nekatere gospe ob nekaterih situacijah, ki jih Gavran izjemno lepo opiše, Strelec pa je to zelo dobro postavil na oder, midva pa tudi nisva za odmet.
Čeprav je tema odnos med očetom in sinom, imate vi dve hčeri. Vam je vseeno to kaj pomagalo pri pripravi na to vlogo očeta?
Jaz sem v bistvu rezervni oče, ker nisem krvni, sem pa seveda ob njihovem odraščanju na neki način tudi jaz odraščal kot oče, ali pa pač očim. Seveda da so pomagale vse te izkušnje, še bolj pa mogoče zdaj, ko opazujem vnukinje. Tukaj sem imel bolj priložnost, ker sta pač obe hčeri že skoraj za v penzijo, če malo pretiravam, ampak vnukinje so zdaj ravno tistih let, 20 do 30 let, zato njih bolj opazujem in pri njih sem dobil več inspiracije oziroma nekih občutkov, kaj to pomeni.
