Glasba je vedno polnila njihov dom, nam je povedala mlada Veronika iz Brežic, ki je trenutno v svoji domovini na počitnicah. Zdaj je namreč na polovici študija na Berklee Collegeu of Music v Bostonu. Dve tretjini leta preživi tam, kjer so njeni dnevi tako zapolnjeni, da bolj malo spi, preostalo tretjino pa preživi v domačih Brežicah, kjer uživa življenje. Letos so njene počitnice tudi delovne, saj ima nekaj koncertov po Sloveniji, kjer predstavlja svoj prvi album Naslednja postaja.

Kako bi opisali svojo glasbo? Na prvo poslušanje je slišati veliko različnih vplivov.

Se strinjam, da je veliko vplivov. Jaz pravim, da je mešanica jazza in popa – osnova je pop, hkrati pa se čutijo vplivi jazza, ki sem ga prej študirala v Avstriji. Pa tudi soul in funk sta mi blizu, tako da so mi take mešanice zelo zanimive. Ampak jaz po navadi rečem, da naj ljudje pridejo na koncert in naj oni povedo, v kakšnem žanru začutijo moje pesmi.

Kaj pa vi poslušate?

Vse – od nekih standardov jazza do popa, funka, r'n'b-ja. Zelo rada imam Johna Mayerja, Coldplay, Melody Gardot, ki je čisto v jazzu, Lianne La Havas, Olivio Dean, ki zdaj je bolj na britanski sceni, Stinga, Earth, Wind & Fire … V Bostonu poskušam vsak teden poslušati glasbo drugega glasbenika. Kar ima nekdo na primer na Spotifyju, si skušam v tistem tednu čim večkrat zavrteti. Naslednji teden izberem novega izvajalca. Na ta način skušam širiti svoja glasbena obzorja.

Sašo Švigelj

Izhajate iz glasbene družine, vaš oče je Rudolf Gas, ki je v tem poslu že dolgo. Kako je to vplivalo na vas in vašo kariero? Na vaše karierne odločitve?

To je nedvomno precej vplivalo name. Ne bi sicer rekla, da sem bila primorana iti na to polje, sem pa dobila, odkar sem začela kazati željo, zelo veliko podporo staršev. Veliko se doma pogovarjamo o glasbi in velik privilegij je, da sem na vsakem koraku dobila nasvete, ko sem začenjala kariero. Tudi pri očetu sem videla, kako kaj poteka, in se sproti učila, na kakšen način se dela, kako se sodeluje. Na vsakem koraku sem se lahko nekaj naučila.

Trenutno ste v Bostonu, kjer študirate na Berkleeju, eni najprestižnejših univerz. Kako ste sploh prišli do tega? Ker to niso bile vaše sanje.

Boston sploh ni bil v mojem prvem planu. Študirala sem jazz vokal na Gustav Mahler Privatuniversität für Musik v Celovcu in potem sem za 18. rojstni dan dobila darilo – udeležbo na Umbria jazz festivalu v Perugii v Italiji. V sklopu tega festivala je tja prišla tudi poletna šola Berklee. Dva tedna smo imeli delavnice s profesorji. Tam sem naknadno izvedela, da lahko opravljam avdicijo za Berklee College of Music, in sem šla bolj iz šale v to, da se malo preizkusim. Na koncu je bila avdicija uspešno opravljena. Doletela me je ta sreča, da sem bila tudi jaz ena izmed šestih izbranih za polno plačano šolnino za štiri leta dodiplomskega študija.

Kar je neverjetno, saj je šolnina za Berklee izredno visoka.  

Moramo vedeti, da so v Ameriki cene res na drugi ravni. Standard je drug in kot povprečen Evropejec si težko privoščiš, da bi šel tja študirat brez finančne pomoči. Toda kljub plačani šolnini je še vedno polno stroškov. Življenje je tam namreč drago. 

Sašo Švigelj

Kako je videti vaše življenje tam?

Če si mogoče kdo misli, da se v študentskih letih dan začne pozno … Pri meni se zmeraj nekako začne ob sedmih zjutraj. Imam predavanja ves dan. Poleg tega imam tudi študentsko delo v okviru fakultete – sem asistentka v studiu. Ko ni predavanj, sem tam, pomagam pri delu, snemam in asistiram v studiu. Preostali čas pa posvečam svojim projektom. Ta semester je bil res zelo pester in natrpan – ves čas sem bila v pogonu, neprestano sem morala usklajevati več stvari hkrati. Vsako prosto minuto sem namenila ustvarjanju albuma. Vedela sem, da ga želim izdati junija, v tem času, ko sem tu, da najbolje izkoristim čas v Sloveniji. Vmes sem šla tudi na kakšen koncert, saj se v Bostonu veliko dogaja. Prihajajo ljudje iz vrha glasbene industrije. Teh koncertov seveda ne želim zamuditi, ker je to del te celotne izkušnje.

Berklee je ena najbolj znanih univerz za glasbo na svetu. Vam pridejo kdaj predavat tudi svetovno znani glasbeniki?

Da, gostujoči je bil v zadnjem času Charlie Puth, prejšnje leto pa Finneas. Njiju sem videla na nekaj metrov. Imeli so tudi zelo navdihujoče govore. Namenili so nam res spodbudne besede, govorili o svojih karierah. Marsikaj sem uspela potegniti od njih. Vsakič imam tudi pri sebi beležko, poskušam čim več posrkati od vsakega. Enkrat na leto Berklee organizira tudi nekakšen veliki glasbeni dan, ko povabijo okoli sto ljudi iz vrha glasbene industrije na vsakem področju, na primer iz produkcije, performansa, pisanja glasbe in tako naprej. Ves dan imamo delavnice, zvečer pa je velik šov, na katerega pokličejo gostujočega zvezdnika. Zato se res ne pritožujem, ni mi težko. To je velik privilegij, da spoznaš in se pogovarjaš z ljudmi, ki imajo vrhunske kariere in vedo ogromno.

Kakšen je vaš načrt po koncu študija? Je želja, da ostanete in gradite kariero v Ameriki, kjer je tržišče večje?

Rekla sem si, da si bom prvi album podarila v slovenščini – v svojem maternem jeziku. To željo sem si zdaj uresničila, za naprej pa si želim ustvarjati za nekoliko širši trg. V tem študentskem obdobju želim čim bolje izkoristiti priložnosti in čim več posrkati iz te izkušnje. Hkrati si ne želim delati predolgoročnih načrtov, saj je glasbeno področje zelo nepredvidljivo – prav tako življenje samo. Ob življenju v tujini se človek spreminja, zato si ne postavljam trdnih načrtov. Osredotočam se predvsem na to, da se razvijam – tako osebnostno kot glasbeno. Ko pa pridejo odločitve, se takrat pač odločiš.

Sašo Švigelj

Svoj prvi album, ki je izšel pred kratkim, ste poimenovali Naslednja postaja. 

Album se je začel graditi zelo konceptualno. Spomnim se trenutka, ko sem šla spat in se mi je naenkrat pred očmi pojavil naslov Naslednja postaja. Začela sem graditi iz tega naslova, kar mogoče ni najbolj pogosto, ampak jaz sem začela tako zbirati zgodbice. Vedela sem, da želim peljati rdečo nit – od Slovenije do Amerike. V teh dveh letih so se zgodile zgodbe, ki so me precej zaznamovale in ki sem jih želela vtisniti v eno zbirko. Tako so potem nastajale te zgodbe in pesmi. Album ima glavo in rep. Vsaka pesem ima tudi svoje oštevilčeno mesto na albumu, tako da predlagam vsem, ki si ga bodo zavrteli, da ga poslušajo v tem vrstnem redu, ker ima tako največ smisla. Naslednja postaja ni v bistvu neki cilj, ampak je utrinek s premikajočega se vlaka življenja – tako da ga na koncu pripeljemo do zadnjega komada, ne pa do zadnje postaje.

Imate mogoče pesem na albumu, ki vam je najbolj pri srcu ali ima poseben pomen?

Imam. To je pesem, ki se je iz mene izlila na zelo poseben način – in vsakič, ko jo zapojem, čutim nekaj novega v sebi. Naslov pesmi je Bližina in je šesta pesem po vrsti. Zdi se mi, da je najbolj izpovedna pesem na albumu, mislim pa tudi, da pesem govori čisto za sebe, tako da ne bom preveč izgubljala besed.

Prvi album je zunaj, a glasbenega ustvarjanja seveda še ni konec. Kakšna glasbenica si želite biti?

Želim si biti vsestranska glasbenica. Ne želim biti samo pevka, želim si biti zraven pri ustvarjalnem procesu, saj mi je to zelo všeč. Zelo sem uživala v samem procesu ustvarjanja prvega albuma in zelo mi ustreza ta celoten proces. Hkrati sem se preizkusila v aranžiranju, tako da se želim razvijati vsestransko. 

Cesar Ziegler