Minilo je kar nekaj časa, preden sem nazadnje sedel za mizo in pretvoril svoje misli v skupek razumljivih besed. Še vedno v šoku, a pod vidno dozo adrenalina, me je namreč pred nekaj tedni na urgenco odpeljal novinarski kolega in košarkarski sotrpin Miha Mišič. Sploh se ne spomnim trenutka, morda niti ne želim vedeti, kaj se mi je zgodilo na rekreaciji, ko sem skušal prestreči protinapad rivalske ekipe. Vem pa, da me je prijazno zdravniško osebje ljubljanskega urgentnega bloka oskrbelo zaradi izpaha mezinca. Na srečo torej ni bil zlomljen, a me je poškodba prisilila, da za nekaj časa odložim svoje delovne obveznosti in poskušam rehabilitirati nastalo situacijo. Zdaj je prst še nekoliko otečen, košarke se bom moral nekaj časa izogibati. Počasi razgibavam mezinec, ki je sicer nepogrešljiv del tipkarskega orkestra, ki producira tole kolumno.
Premalokrat se človek ustavi, in tokrat me je neljubi dogodek opomnil, da um ne more vselej diktirati tempa telesu, kadar je to preobremenjeno. Morda še ena lekcija, ki bi jo lahko toliko bolje razumel pri ustvarjanju televizijskih vsebin. Nihče ni nenadomestljiv, nihče ni nepogrešljiv, nihče ne sedi na božjem prestolu. Biti odkrit do svojih omejitev in sprejeti bremena vsakdana še zdaleč ni lahek izziv.
