Sirija je uničena tako kot Palmira. Vse kar je bilo vredno; znameniti tempelj boga Baala, Slavolok zmage, je porušeno. Tako kot domovi, šole, cerkve, bolnišnice. Dve tisočletji bojev za oblast in prevlado, niso naredili toliko škode kot islamisti, ki so obglavili rimske kipe. Odrezali so jim ušesa, izmaličili oči, da jih ne bi videli in slišali. Razbili so jim glave. To je bila zloglasna Islamska država, ki je bliskovito zasedla te kraje in svet osupnila s tehnično dovršeno propagando. Posnetki bradatih moških s črnimi turbani, nabitimi puškami, kot, da bi gledali reinkarnacijo še bolj brutalne različice vojske Kublaj Kana, ki bi zdaj zdaj lahko vdrla tudi na naše dvorišče. V Ljubljani so me ustavljali ljudje in spraševali, če smo še varni pred temi divjaki, ki pobijajo vse pred seboj in bliskovito širijo svoje ozemlje. A bogovi vojne in opustošenja jim niso bili dolgo naklonjeni, tam nekje na turški meje se je njihov vpliv končal. Ištar, boginja ljubezni, a tudi vojne, je kot pravi legenda navdihovala kralje v bitkah in prinašala zmage. V roke je prijela lok in uperila puščico - v barbare, morilce, zasužnjevalce. Če je kdaj res stala na levu, z orožjem v rokah, ni dvoma, v koga je izstrelila tisto puščico. Če ne drugega, za Baala, ki so ga nekoč davno častili Kanaanci, skrajni islamisti pa opustošili njegov templej. Baal je smitska beseda, ki pomeni gospodar. Tisti, ki vlada, ukazuje, lahko je bog ali kralj. Lahko je samo predsednik. Baal je želel ostati Bašar Al Asad, za vsako ceno, če tudi na gori trupel. Ubitih, izginulih, izgubljenih v labirintih tajnih služb je bilo v krvavi vojni več kot za goro, za skoraj tretjino Slovenije; kot, če bi 650 tisoč ljudi pogoltnila zemlja. A jih ni, ubil jih je režim. Bilo je v Alepu, leta 2012. Mesto so zavzeli uporniki, takšni in drugačni. Z obronkov je pritiskala režimska vojska. Z neba Asadova in tudi ruska bojna letala. Pilot se je spustil tako nizko, da sem na svojem tilniku začutila njegove oči. Obrnila sem glavo in zdelo se mi je, da sta se vsaj za trenutek srečala najina pogleda. Bilo je kot upočasnjen posnetek, ki se mi je še vsaj stokrat odvil v glavi. Stekla sem v frizerski salon in trenutek kasneje je počilo. Hiša na drugi strani ceste se je sesula vase. V orkanskem vrtincu se je vrtel svet. Kamenje je švigalo po zraku, veter je dvigoval pesek, z vso močjo. Bilo je neznansko dolgih deset, morda dvanajst sekund. Krikov, ki so v mojih ušesih odzvanjali še tedne… in še kako leto kasneje, sredi noči, pod mirnim nebom. Zvezde so znova našle svoje mesto šele veliko kasneje. Tistega dne je na Alep padlo še vsaj pet raket. Morda jih je izstrelilo isto letalo, morda je bil tisti pilot z modrimi očmi, ki sem jih za trenutek ozrla. Ljudje so bežali, si podajali roke. Nekateri so iz zmaličenega avtobusa še vlekli kovčke, polne lukenj. Šrapneli, delci granate so kosili kot krogle. Deklica z ranjeno roko ni čutila bolečine, adrenalin jo je držal po koncu. Z vso močjo je vlekla svojo mamo, ki ni mogla premakniti nog. Stala sem kot okamnela. Nisem mogla premakniti nog, čeprav so bile zdrave. Nisem mogla izustiti niti besede. Pogledala sem v zrak in ga videle še enkrat, kako leti naravnost v mojo glavo. Sklonila sem se. Bil je veliko veliko više, zakrožil je nad množico, reševalnim vozilom, ki ga je zadela naslednja raketa. Noge so me končno ubogale, šoferja, ki je kričal in mahal z rokami, nisem razumela. Potisnil me je v avto in zaloputnil vrata. Močno so udarila ob moj gleženj, nekdo mi je pomagal spraviti nogo v avto. Vrata so loputala, a zvok eksplozij je bil glasnejši. Kje je je bila Ištar? Nikjer ni bilo leva. Zakaj ni puščice uperila v pilota, četudi morda ni imel modrih oči?