Tistim, ki samozavestno krmarimo po digitalnem svetu, kot bi bili največji spletni poznavalci. Imamo vse pod nadzorom: Apple Pay, dvojno preverjanje, biometrijo, aplikacije za varnost, gesla, potrdila. Z drugimi besedami – obvladamo! Nobena past nas ne more presenetiti. Ampak ravno takrat, ko si najbolj prepričan, da si nad vsem, ti življenje pokaže, kako krhek je tvoj »nadzor«.
Večer naj bi bil drugačen. Lahkoten. Sproščen zaključek napornega dne. Pa ni bil. Bila sem utrujena, psihično izčrpana. Zaspana, a še vedno s telefonom v roki … kot skoraj vsak večer. Ko možgani ne zmorejo več aktivnega razmišljanja, pride tisto pasivno skrolanje (drsenje po zaslonu telefona). Samo še nekaj videov. Samo še … In potem se pojavi najbolj bedast »magnet«: video, ki obljublja, da ti bo narisal bodočega partnerja. Hahaha, kakšna traparija. Ampak ravno prav trapasta, da si rečeš – zakaj pa ne. Vpišem mail, datum rojstva … »Če dodaš en evro, boš takoj spoznala svojega skiciranega bodočega partnerja!« Dvakrat kliknem in … Skice nikjer? Spet nekaj gumbov, ki naj bi jih pritisnil, potrdil … »Blentavo« klikam, možgani očitno niso več v povezavi s prsti. In potem – pisk! Telefon javlja, da je bilo z računa trganih dodatnih 25 evrov. Kaj?! Meni se to ne more zgoditi. Jaz nisem ena izmed tistih. Jaz sem previdna, pametna, spletno pismena. Panika. Skočim do računalnika, preverim transakcije, blokiram kartico. Reddit potrdi, klasična spletna prevara. Teh 26 evrov je šlo. Lahko bi jih bilo 250. Lahko še več, če ne bi ujela opozorila. Vseeno me zagrabi občutek sramu. Ne zaradi izgube denarja, to bom preživela. Sram me je, da sem kliknila. Da sem sploh padla noter. A sem res že tako ... obupana? Tako sama? Tako odklopljena od sebe, da potrebujem skico iz bedaste aplikacije, ki mi pove, koga bom kmalu srečala? Zakaj sem to naredila? Kaj sem želela pozabiti?
Vem. Samo nekaj trenutkov pred to neumno aplikacijo sem gledala posnetke iz Gaze. Sveži posnetki. Brutalni. Resnični. Spet mrtvi. Spet civilisti. Tokrat delavci v bolnišnici. Reševalci. Novinarji. Med njimi snemalec Husam Al Masri, ki je delal za Reuters. Ubit med napadom na bolnišnico Naser. Žalujoči ga nosijo kot zadnjo svetlobo resnice in s tem tudi simbolično sporočilo: to je cena, če si priča. Če snemaš. Če pripoveduješ. In jaz? Jaz sem vmes kliknila na neumnost, ki mi bo »narisala« bodočega tipa?! Zato, da iz misli izbrišem prizore, ki sem jih videla malo prej? In zdaj sem tukaj. Z blokirano kartico. Z nekaj evri manj. In z grenkim priokusom. Ne zaradi izgube. Temveč zaradi tega, kako zelo smo postali raztreseni. Preobremenjeni. Otopeli. Tako zelo, da več ne ločimo, kdaj nas nekaj res gane in kdaj samo klikamo, da bi se temu izognili.
To, da sem morala blokirati kartico, je rešljiva nadloga. Ni konec sveta. To, da ljudje umirajo vsak dan, v številkah, ki jih nihče več ne šteje, to pa ni samo tragedija. To je tiha katastrofa človeštva. In najhujše pri vsem tem? Da se navajamo. Da se z vsakim posnetkom manj zgrozimo. Da nas vse težje pretrese. Da smo si dovolili, da nam otopijo ne le čuti, ampak tudi srce. Vprašanje, ki me ne pusti pri miru, ni: zakaj sem jaz brezglavo klikala na neumnosti. Ampak: zakaj vsi molčimo? Zakaj smo postali kolektivno zmedeni, apatični, odmaknjeni? Vem, vsak nosi svoja bremena. Ampak ne smemo več gledati stran. Ne smemo več klikati čez bolečino, kot da je to samo še ena reklama. Samo še en video. Zaradi neumne spletne prevare sem blokirala kartico. Nekateri pa so z veliko bolj prefinjeno, globalno prevaro blokirali vse nas.