Na stičišču Arabije in divje Afrike. Puščava, vročina, pesek, ki škripa med zobmi. Nikoli se ga ne moreš zares znebiti. In voda, mirna, široka reka. Veličasten Nil. Spet doma. V teoriji lahko s terase vidim res staro stopničasto piramido v Sakari. Če se usedeš na feluko pri Tahrirju in po Nilu odpluješ proti jugu. Večinoma si jo moram predstavljati, tam nekje za sivimi stolpnicami.
Veter nosi peščena zrna, ki valovijo, lebdijo v zraku, kratijo vidljivost in pogled na veličastno zgodovino. Ko pogledam k tlom, na ulico, postajam še bolj nejeverna. Luknjasta cesta, dotrajani avtomobili, hišnik v tradicionalni opravi. Galabija se reče dolgi, ohlapni halji, navadno je bela, pozimi tudi modra ali rjava. Na glavi ima preprost, na hitro zvit turban. Sklanja se nad kuhalnikom, kuha jutranjo kavo. Življenje preprosto. Težko. Nikoli se ni naučil pisati in brati, kot mlad fant je prišel iz daljnega Ašuta, kraja ob Nilu. Za stare Egipčane ni bila reka le geografska značilnost, ampak božansko bitje. V meni Nil vzbuja strahospoštovanje. Bil je tukaj, ko so gradili piramide, ko se je rodila Arabska republika, ko so se ljudje uprli diktaturi in znova padli pod težo avtokracije. In je tukaj danes, ko tisoči, milijoni prečkajo mostove, ne da bi pomislili na vodo, ki teče pod njimi in je priča trenutkom ljubezni, sporom, zgodovini. Stari Egipčani so reko videli kot vir življenja, kozmično ogledalo, živo božanstvo, ki je narekovalo njihov obstoj. Verjeli so, da bog sonca Ra potuje po nebeški reki, ki je odsev zemeljskega Nila. Vsak dan pluje s svojim sončnim čolnom čez nebesa in prinaša luč na svet. Ponoči se spusti v podzemlje in potuje skozi podzemni Nil, kjer se bori s kačo kaosa. In zmaga. S sončnim vzhodom se znova rodi in dnevni, življenjski krog se ponovi. Vse je tako, kot mora biti. Voda zavre, vmeša žlico kave in jo začini še z zrnom kardamoma. Vonj resda ne doseže sedmega nadstropja, se pa je nekako priklatil v moje nosnice. Sladek, topel, med cimetom in ingverjem. Potem še nekaj citrusovih tonov in poprove mete. Križanec med naravo in eksotiko.
Egipt. Fantek v umazani srajčki, shojenih čevljih, krili z rokami, levo, desno, še malo, kaže pot voznici v velikem terenskem vozilu. Nekdo jo je zaparkiral. Ko končno osvobodi svoj avtomobil, pomoli fantku nekaj drobiža. Plačilo za priložnostno delo. Koordinira namišljeno parkirišče, kjer lastniki križem kražem puščajo svoje drage avtomobile. Naučil se je že pisati in brati, za silo. Sin sosedovega bawaba. Desetletni fantič. Ne hodi več v šolo, pomaga očetu, dela, služi za kruh in sol. V kletni sobi je cela vrsta lačnih ust. Najmlajši drži v rokah steklenico z mlekom. Starejši brat je pri dvanajstih začel delati v kamnolomu na obronku velemesta, ki širi krila. Tam zdaj rastejo stolpnice, bele, z velikimi okni. Otroci so poceni delovna sila, veliko jih je, lačnih ust in močnih rok. Kotalijo skale, zbijajo šale. Ne pritožujejo se, tako so delali njihovi očetje, dedki ... v puščavi, na polju, ob Nilu. Z rokami. Nekoč davno, pred tisočletji so tovorili pravilne kockaste kamne. Jih natančno zlagali v vrste, stopnica za stopnico. Gradili so piramide. Tisto tam v Sakari, ki se danes izjemoma lesketa v jutranjem soncu.