Dohitela nas je. Ni več brezskrbnega poležavanja pod borovci, sonca, ki ti greje kožo, in lahkotnih pogovorov na plaži, ko je največja dilema, ali v koktajl še malo limete ali ne. Zdaj je sezona čajev, nogavic in (v mojem primeru) notranje prenove oziroma osvežitve. Ne govorim le o duši, govorim o stanovanju. Nekateri prenavljajo in čistijo spomladi. Jaz sem jesenski tip. Ko listje pada, jaz pospravljam. Pripravim svoj dom za zimo, kot medvedka svoj brlog. Ampak ne gre zgolj za čiščenje. Gre za preobrazbo. Odkritje aplikacije (saj vemo, o kateri govorim) z ultra poceni (in presenetljivo uporabnimi) izdelki je pri meni sprožilo pravo mini revolucijo. Moj dom, ja, tisti v najemu, sem spremenila v majhno pravljično kraljestvo. Ampak to ni nekaj Disneyjeva pravljica v pastelnih tonih. To je bolj mešanica srčkanega in srhljivega. Ko prideš k meni, je tako, kot bi vstopil v gledališče. In predstava se menja iz sobe v sobo. V enem kotu Poejeva vrana. V drugem labod iz Črnega jezera. Na vratih te pričaka leseni Pennywise iz filma It, zraven posterjev darkerskih bendov in družine Addams, ki me gledajo s sten kot daljni sorodniki. No, Addamsovi se meni zdijo kar bližnji sorodniki, tako zelo jih imam rada … In to tiste originalne, iz 60. let. To sem jaz. Moje stanovanje je moj oder. Moj alter ego. Moj Nikolas bi sicer raje imel nekaj bolj minimalističnega, nekaj, kar diha. Jaz pa očitno ne znam dihati brez dekorja. Vsak kotiček pripoveduje zgodbo. In ko nekdo vstopi, spozna pravo Karmen. Brez filtrov. In ravno zato, ker se počutim doma varno, sprejeto, svobodno, me zgrabi stiska, ko pomislim na tiste, ki nimajo več doma, ker ga iz njega preženejo bombe, rakete, droni in tudi vojaški škornji.

Kako strašljivo je, da moraš bežati iz svojega gnezda. Da gledaš, kako ga uničujejo. Da se posloviš od sten, ki so te ščitile, in izginjaš v neznano samo zato, da preživiš. Točno to se dogaja v Gazi. In še marsikje drugje. In ko gledam poročila, mi postaja vedno bolj jasno, da to ni le en lokalni konflikt. Da to ni le še ena vojna. Ker sploh ni vojna ... je nekaj drugega. To je kazalec, da se svet nagiba proti robu. Da nekateri veliki igralci vlečejo niti in milijarde, medtem ko mi ostali postajamo statisti v njihovi igri, v njihovem krvoločnem filmu. Kot zgodovinarka ne verjamem v naključja. Vem, da so vojne vedno del širše slike. Da se ne zgodijo čez noč. Da se scenariji pišejo daleč od oči javnosti. In čeprav si želim, da se motim, me je strah, da ne. Morda nas čaka leto, ki bo premešalo karte. Morda že drsimo po robu novega velikega spopada.
In čeprav nimam vseh odgovorov, imam eno veliko željo: da bi vsakdo lahko imel svoje varno zatočišče. Da bi vsak otrok lahko spal mirno, brez siren in bomb. Da bi vsak človek imel nekaj, kar jaz imenujem moj dom. Ni pomembno, ali je tvoj dom kupljen ali si v najemu, velik ali majhen, urejen po feng šuju ali po »Karmen dekoraciji«. Pomembno je, da obstaja. Da je zatočišče, dom …