Film je že sam po sebi največja iluzija. Toda ko se na platnu srečamo z iluzionisti, ki mojstrsko upravljajo naše zaznave, se znajdemo v svetu, kjer nič ni tako, kot se zdi. In prav to je bistvo franšize Mojstri iluzij: kar gledamo, je samo tisto, kar oni želijo, da vidimo. Vse ostalo je blef. In tudi tokrat – še kako učinkovit. Štirje jezdeci se vračajo – a v tretjem delu niso več tisti, ki imajo oder pod nadzorom.

Po letih spektakularnih trikov in drznih prevar se znajdejo v mreži, ki jo je spletel skrivnostni arhitekt. Tokrat je vsak trik dvorezen meč, vsaka iluzija korak bližje propadu. Da bi preživeli, morajo Jezdeci združiti moči z novo generacijo iluzionistov, ki so drznejši, hitrejši in še nevarnejši kot njihovi predhodniki.

Pot jih vodi skozi blišč svetovnih prestolnic in senčne kotičke podzemlja, kjer se meja med resničnostjo in prevaro izbriše. Publika je spet ujetnik trika – nikoli ne vemo, kaj je res, kaj je iluzija in kdo v resnici vleče niti iz ozadja. Tisto, kar dela Mojstre iluzij 3 drugačne od prejšnjih dveh filmov ni samo večji obseg trikov, temveč psihološka igra. Film se sprašuje: kdo nadzoruje koga? Kdaj smo gledalci, kdaj pa sami del predstave? In največja iluzija ni več na odru – ampak v samem bistvu identitete likov.

Filmsko glasbo podpisuje Brian Tyler, stalni gost največjih hollywoodskih spektaklov. Njegova partitura se tokrat ne skriva za triki, temveč jih dopolnjuje: z ritmom, ki preigrava med resničnim in namišljenim, med napetostjo in razrešitvijo. V intervjuju za BMI je Tyler svoje ustvarjanje opisal kot raziskovanje vesolja, poganjanega s čustvi. Tokrat ta raziskava zveni kot hipnotični spremljevalec trikov, ki nas držijo na robu sedeža. Če so bili prvi film drzno presenečenje, drugi velik spektakel, potem tretji del prinaša najnevarnejšo igro doslej.

In vprašanje, ki ostane, je samo eno: ali gledamo iluzijo … ali pa je iluzija gledala nas ves čas? Odvisno od vas, kako doživljate film.