Zvok me pomirja, skoraj uspava. Toplota prijetno greje. Ne preveč, ravno dovolj, da še čutim zimsko svežino, ki si utira pot skozi odprto okno. Sonce je še vedno svetlo, nepogrešljivo. Dokaz, da nas je zima zares le oplazila. Osemnajst stopinj. Varnostniki spodaj na ulici so si zakurili ogenj, nad njim si grejejo roke. Kuhajo čaj. Zaviti v odeje šepetajo, poleti govorijo glasno. Zima je kot dušilec zvoka, mesto je za nekaj decibelov tišje. Počasnejše. Ljudje se držijo toplih kuhinj. Ženska v pritličju zjutraj odpre pečico štedilnika, pa pogreje sobo, obleče otroke in jih z odejami na ramenih pošlje na ulico. Na delo. Loščijo čevlje, čistijo vezalke. Tu in tam zalepijo kak podplat, ki sta ga načela prah in pesek. Nič se jim ne mudi, nič se ne pritožujejo. Pri nas diši po piškotih. In cimetu. Otroci s čopiči v rokah rišejo božična drevesca. S sladkim rumenim prelivom pobarvajo zvezde, sonce in luno. Z belo snežaka. Ingverjev možak je dobil brke in rokavice. Visoke škornje. Sladkor v prahu je sneg, droben, mehek, kot na planjavah Hokaida. Še preden se glazura posuši, neučakani zobki zdrobijo piškote, se sladkajo in hihitajo. Vsak bi še eno zvezdo, še eno luno. Veselje. Božič, ki se ga ne vidi in ne sliši. Na ulici ni lučk, ni trubačev niti harmonikarjev. Še božičnega drevesa ni. Včasih kje zavrtijo Bel božič kot opomin, da nekdo nekje praznuje. Božič. Sladek je in diši po cimetu. Zvonovi v cerkvi svetega Marka se kosajo s hupanjem avtomobilov. Za trenutek preglasijo mestni vrvež. Kot opomin, da so kristjani še tu. Nekoč so predstavljali kakih deset odstotkov egiptovskega prebivalstva, danes jih le še dobrih pet. Kristjani so v Egipt prišli prav s svetim Markom, že v prvem stoletju. Najprej v Aleksandrijo. To je bilo v času rimske vladavine cesarjev Klavdija in Nerona. Legenda pravi, da se je svetemu Marku strgal sandal. Poiskal je čevljarja po imenu Anianus. V delavnici, med popravilom, se je kovaško šilo nevarno zarezalo v čevljarjevo roko. V bolečini je vzkliknil: 'O, Eni Bog!' To je bil klic iz ust pogana, ki je Marku dal priložnost. Apostol je rano nemudoma prevezal z močjo čudežnega ozdravljenja in nato ranjenemu čevljarju razkril izvor te moči. Koptski kristjani trdno verjamejo, da je tako Anianus nehote priklical Boga. Čevljar in njegova družina pa so postali ne le prvi spreobrnjenci v Egiptu, temveč tudi začetniki Aleksandrijske Cerkve, temelj, na katerem danes stoji vsa koptska vera. Vse se je začelo z delovno nesrečo na prašni ulici Aleksandrije. Koptska Cerkev je rasla in se krepila ter vrhunec dosegla v sedmem stoletju, ko so kristjani predstavljali več kot 80 odstotkov prebivalstva. Tako je bilo vse do islamske osvojitve Egipta leta 640. Takrat je v odločilni bitki pri Heliopolisu je Amr ibn al-As premagal bizantinsko vojsko. Ta zmaga mu je odprla pot vse do Aleksandrije. Utrdba je hitro padla, po obleganju se je predala. Kristjanom v Egiptu je zagotavljala varnost v zameno za plačilo posebnega davka. A so sčasoma, skozi več stoletij, pragmatično prestopili v novo, večinsko vero. In minareti so preglasili cerkvene zvonove. Vsako nedeljo še vedno, vsaj za nekaj minut opozorijo nase. Sicer je pa božič prej praznik dnevnih sob. Ko se nič ne vidi in nič ne sliši, a diši, vse do sosedov. Po cimetu.