Tudi na pogrebih, ko se posloviš od nekoga, se pogosto srečaš z ljudmi, s katerimi bi se moral videti veliko pogosteje. Takrat se vezi, skoraj nehote, spet začnejo spletati. Tudi tokrat je bilo tako. Slovo od tete Elze me je katapultiralo nazaj v mojo družino. Med ljudi, ki jih imam rada in s katerimi bi se morala videvati precej bolj pogosto, a se to zaradi vsakodnevnih obveznosti zgodi preredko. Mislim, da bi morali vsi kdaj pa kdaj malo zategniti ročno zavoro in se ozreti okoli sebe ter si priznati, kaj je v resnici pomembno v življenju. V vse, kar delam, vlagam ogromno (preveč?) čustev. Vneme. Ne vem, zakaj sem taka. Vsaka stvar, ki se je lotim, se mi zasidra v srce in dušo. Morda še preveč. Ker potem, ko pride konec in konec vedno pride, ostanem žalostna, prazna, včasih celo nekoliko nevrotična. Takrat mi bližnji govorijo, naj se umirim, da sem pod stresom … jaz pa precej razdraženo ugovarjam, da nočem biti v stresu in da nad tem preprosto nimam kontrole. A veste, kaj sem ugotovila? Da je najboljša terapija za stres in vsakodnevne težave resnično druženje z bližnjimi. S tistimi, ki jih imaš rad. Minuli teden smo med drugim posneli zadnjo epizodo naše oddaje nonSTOP. Po snemanju sem se počutila čisto prazno. Žalostno, ja. To poglavje se je, vsaj za zdaj, zaključilo in zdelo se mi je, da se vse vrti le okoli tega. Vsaj v moji glavi. Dokler ni prišla novica o teti. O teti, ki je leta nisem obiskala. Ker »oprosti, sem preveč zasedena, res nimam časa, imam fuuuuul dela, bom prišla«. In potem nisem prišla. To se mi je že zgodilo. Leta 2018 sem zaradi »mojih pomembnih projektov« preskočila zadnji obisk pri tatu, ki je z mamo živel precej daleč stran. Takrat je to strašno zarezalo v dušo. In očitno se nekatere lekcije v življenju ponavljajo, dokler jih zares ne usvojiš. Polna svojih problemov v mojem malem »mikro svetu« sem se odpravila v Gorico. Z bratrancem Tomijem sva se dobila v Maksu, čudovitem lokalu, kjer se lahko družiš z bližnjimi in se hkrati izgubiš med knjigami in stripi. Preden sem prišla tja, sem se namenoma sprehodila po Novi Gorici. Po daljši poti. Obiskala sem kotičke, ki so bili nekoč del mojega vsakdana. Bilo mi je lepo. Med tem sprehodom sem za trenutek pozabila na skrbi, razočaranja, na konce, predvsem poslovnih poglavij. Spomnila sem se dni, ko sem bila še »mula« iz Gorice. In nenadoma sem zavohala pomfri od Maričke, ki je že dolgo ni več v tistem kiosku, ki je danes pravzaprav že prava zidana stavba. Vonji me vedno najbolj vrnejo nazaj v čas. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Korak se mi je umiril. In nekje globoko v sebi sem sprejela dejstvo, da se moram tudi sama nekoliko umiriti. Ker me tak tempo ne bo pripeljal nikamor. S Tomijem sva potem sedela ob oknu, gledala ven na ulico in vsak je povedal, kaj se mu je zgodilo v zadnjih mesecih. Ko sem mu vneto razlagala, da zaključujemo z oddajo nonSTOP in da je to »oh in sploh« novica, sem se nenadoma zavedela, da pravzaprav ni. Ker dejansko, nekaj se konča, nekaj se začne. In brezpredmetno je naše nenehno obremenjevanje s tem, kaj je prav in kaj ni. Vse je prav. Ker tako mora biti. Zato, dragi bralci in bralke, bom ta uvodnik zaključila preprosto: oddaje nonSTOP za zdaj ni več. Ob sredah in četrtkih nas ne boste več našli na televiziji. Boste pa našli druge zgodbe. Takšne, ki vam bodo, verjamem, všeč. Kajti vsak od nas misli, da je njegov mikro svet središče vesolja. Pa veste kaj? Ni. Želim vam miren božič. In želim vam, da tudi sami nekoliko ustavite konje, pokličete ali obiščete bližnje, predvsem tiste, s katerimi se že dolgo niste. To zna biti pravi balzam.