Danes jo ponavljam sama sebi. Malo bolj trmasto kot po navadi. Sedim pred računalnikom doma z vročino, nejevoljna, ker ne smem na premiero, ki sem se je veselila. In ja, lahko bi samo jamrala. Ampak potem mi nekje v ozadju misli začne šepetati nekaj drugega. Morda je prav, da danes ne grem. Ne zato, ker bi verjela v usodo. Bolj zato, ker verjamem v tok življenja. V to, da se včasih ne boriš proti valovom, ampak skušaš ostati na gladini.
Morje je te dni razburkano. Ne samo moje osebno. No, to je skoraj vsak drugi dan v tednu. Govorim v širšem, figurativnem smislu. Iz dneva v dan, iz dogodka v dogodek, iz govora v govor. Ja, tudi političnega. In nekako imam občutek, da tako mora biti. Zgodovina nas uči, da se spremembe redko zgodijo v mirnem vetriču. Po navadi pridejo z nevihto. Žal. In če sem iskrena, se kot človeštvo prav nič kaj dosti ne izboljšujemo. Vedno znova se spotikamo ob iste skale. A kljub vsemu je zdaj nekaj drugače. Prvič smo priča nečemu, česar v tej obliki še ni bilo. Umetni inteligenci. No, če grem čisto v svojo filozofsko smer, ne morem trditi, da ta umetna inteligenca, ki presega posameznika, ni bila prisotna že prej. Mogoče je ves čas tu. Samo da ji danes rečemo drugače. Ampak to so že moje miselne digresije, ki jih običajno do konca razumeta samo moja mama Lidija in nečakinja Ana, ko jima zvečer razlagam o neskončnosti in vsem vmes. Neskončnosti, ki me sicer precej bega. Ker je ne morem dojeti. In ko jo poskušam, ugotovim, da sem tudi sama del te neskončnosti, torej neskončna. Tako kot vi. Vsak od nas. Ampak pustimo to … Vrnimo se k umetni inteligenci. Da, pomaga nam. Delo je hitrejše, naloge so lažje, marsikaj je bolj obvladljivo. A težava nastane, ko jo začnemo dojemati kot nadomestek. Ne kot orodje. Ravno te dni sem pisala o tem, da TikTok zapušča vse več kakovostnih ustvarjalcev, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s pomembnimi tematikami. Razlog je precej preprost: pregled nad vsebinami je nujen. To vemo. A ker je bilo za to prej zaposlenih ogromno ljudi, so se nekateri zelo pametni menedžerji odločili, da bo to zdaj skoraj v celoti prevzela umetna inteligenca. Rezultat? Katastrofa. Vsebine, ki so bile prej zanimive, izobraževalne, priljubljene, so danes cenzurirane. In to naredi mali robotek. Vem, vem, ni mali robotek. Ampak meni je ta podoba simpatična. Malo romantična. Ta mali robotek se odloči, da bo nekaj blokiral. In to tudi stori. Brez konteksta. Brez občutka. Ljudje ne odločajo več. Nekateri so sicer še vedno tam. V pisarnah. Večino ljudi so vodilni, ki jih zanima izključno dobiček, odpustili. Tisti, ki so ostali, pa gasijo požare. Ukvarjajo se s pritožbami, z jeznimi klici uporabnikov, ki jim je UI izbrisala objavo ali kar cel profil. Prišli smo do čistega paradoksa. Ljudje so zaposleni zato, da popravljajo napake umetne inteligence. To se zgodi takrat, ko je pohlep večji od znanja in ciljev. Na prvem mestu moramo ostati mi. Umetna inteligenca mora ostati orodje. Nič več kot to. Se strinjate?
In če se vrnem na začetek. Zdi se mi, da smo vstopili v obdobje preloma. Nočem biti prerok. A glede na vse, kar sem dolga leta študirala in opazovala, sem prepričana, da se bo svetovni red kmalu precej spremenil. Ni nujno, da na slabše. Morda celo na bolje. A preobrat bo velik. Tak, da se bo zapisal v zgodovino. In nekje čez 200 let bodo brali o obdobju velike revolucije umetne inteligence. O času, ko se je svet popolnoma preoblikoval. Do takrat pa … uživajmo v trenutku. In skušajmo ostati na gladini, kajti morje je zdaj res razburkano.