Medtem ko bo večina nazdravljala, se bo Pero mišica (vzdevka je že malo sit) s prijatelji boril na novoletni turneji, kot pravi, pa je bolj kot medalje pomemben občutek, da vse opravi kar najbolje.

Miselnost zmagovalca: kako postaneš šampion v okolju, ki ljubi povprečje?

Saj mogoče pa jaz tudi spadam v povprečje …

Potem govoriva o nekem drugem povprečju, kot ga kaže ta država.

Ne vem. Kaj nismo vsi narejeni tako, da hočemo imeti in dosegati vse več? Kako do tega priti, je pa druga zgodba. Nekateri iščejo bližnjice, športnik pa si običajno naredi program dela in močno trenira, da pride do cilja.

Je k miselnosti zmagovalca pripomoglo tudi to, da imate še štiri brate in sestre in si je bilo treba izboriti pozornost že doma?

Ker sem najstarejši, se mi ni bilo treba prav veliko boriti.

Slovenci znamo navijati za zmagovalce. Koliko pa se podpora prenaša na tiste, ki so v reprezentanci bolj zadaj, in na mlajše selekcije?

Tisti, ki smo pri vrhu, gotovo pomagamo vsaj toliko, da pritegnemo več navijačev in smo posledično bolj zanimivi za sponzorje ter se potem lažje pomaga tudi tistim, ki nam sledijo. Je pa tako, da če nekdo mene ne bo maral, ga tudi moji rezultati ne bodo motivirali, ker pa se razumemo, je to najbrž neka spodbuda, saj si pomagamo. Če si zadnji člen v dobri ekipi, je lažje, kot če si edini člen nekje zadaj, saj lahko opazuješ sotekmovalce in se od njih učiš. Vsaj pri meni je bilo tako. Ko sem prišel v ekipo, sem gledal ne le naše, ampak tudi vse druge, kaj in kako delajo, in na začetku je motivacija že to, da skušaš ostati zraven. Pozneje pa se seveda hočeš kosati tudi z najboljšimi. In takrat še bolj garaš in grizeš.

Ste se kdaj v karieri zataknili in niste zmogli narediti preboja naprej? Kako ste se rešili?

To se mi je zgodilo večkrat. Ravno pred kratkim sem gledal statistiko, ko sem bil eno sezono dvakrat ali trikrat četrti, dvakrat ali trikrat peti, nikoli pa na stopničkah. Potem pa je prišla nova sezona in z njo stopničke. Zavora je najbrž bolj psihična kot fizična, odvisno pa je tudi, s kom tekmuješ. Meni takrat sploh ni bilo težko, ker sem s tistimi rezultati samega sebe zadovoljil. Toliko sem bil takrat sposoben narediti, žal pa je bilo še nekaj boljših od mene. Jaz ne skačem na medalje, ampak zato, da delam dobre skoke, in to me zadovolji. Lahko zmagam s slabim skokom, pa ne bom zadovoljen, bom pa zadovoljen, če bom peti z res dobrim skokom.

Pri nas imajo dobro podporo tudi ženski skoki. Spremljate razvoj deklet in koliko ste sploh v stiku?

V stiku smo bolj malo, saj imamo vsak svoj program treningov in treniramo po svoje. Na skakalnici se mogoče vidimo, ne sledimo pa toliko drug drugemu, to spremljajo trenerji. So se pa v zadnjih letih, odkar je organiziran svetovni pokal, tudi ženski skoki zelo razvili, sploh pri nas je to, skupaj z organizacijo tekme na Ljubnem, dobra zgodba. Drugje pa mora ta šport še dobiti podporo. To je na ravni svetovnega pokala nov šport in potreben bo čas, da se na to, da skačejo tudi ženske, navadijo tako gledalci kot sponzorji in da se tudi organizatorji tega lotijo resneje, čas pa je potreben tudi, da nastane prava konkurenca.

Videli smo vas na Ljubljanskem maratonu, a se nam zdi, da bi bil tek po stopnicah na Kristalno palačo bolj vaš šport.

(smeh) A res? Zakaj?

No, skakalnice so običajno na hribu. Kdaj ste šli nazadnje peš na skakalnico?

Včeraj. Ko smo se vrnili iz Rusije, sem moral počakati še na prevoz in sem šel vmes pogledat mlajše tekmovalce, ki so ravno skakali. S smučkami ne vem, kdaj sem šel nazadnje od dna do vrha, je pa še kar nekaj skakalnic, kjer je treba prehoditi ves nalet.

V športu vas zadovoljuje doseganje visokih ciljev, ki so, kot pravite, predvsem popolnost izvedbe. Kako pa si cilje postavljate v življenju?

Sploh si jih ne postavljam. Hočem biti vedno boljši in se izpopolnjevati. Ni pa točke, ko bi rekel: 'To je to, zdaj sem tole dosegel in sem prišel do konca'. Ko nekaj dosežeš, pogledaš, kaj si naredil, kaj lahko še popraviš in izboljšaš, in greš naprej. Veliko raje imam pot, ki se vztrajno vzpenja, kot neki cilj, ki se zaključi in se potem lotim doseganja novega cilja.

Mogoče ste pa potem res bolj primerni za maraton kot tek na stolpnico. Koliko časa imate zdaj, ko ste povsem v športu, za razmišljanje o dnevih po karieri?

Čas bi se našel, a za zdaj se še vsaj deset let, če ne bo kakšne poškodbe (potrka na les, op. p.) in če bom konkurenčen, vidim v tem športu in še ne razmišljam o tem, kaj bo potem. Lahko pa se vse obrne na glavo. Bomo videli, kaj bo takrat. Ko bo problem prišel, se bom z njim spopadel. Ne vem, kaj bom počel pri štiridesetih.

V petih letih ste si priskakali skoraj pol milijona švicarskih frankov. Kaj se zgodi z nagradami? S skoki, vsaj z nagradami, najbrž ne moreš obogateti.

Ko to zamenjaš v evre, je četrtina manj, ko daš svoji državi, pa še pol manj. Nekaj tega denarja gre za izboljšanje življenja, nekaj za boljše priprave, ostalo pa shranim.

Trikrat ste bili že izbrani za športnika leta. Komu pa bi vi podelili to priznanje?

Goranu Dragiću. Zdaj ko se nam je začela sezona, zaradi nočnih tekem spremljam ligo NBA manj, na svetovnem prvenstvu in v končnici NBA pa me je on najbolj prepričal. Ali pa Žan Košir. Deskanje je malo manj izpostavljen šport in s tako nagrado bi jih lahko spodbudili k temu, da bi dosegali še boljše rezultate.

Skakalci ste včasih veljali za ljubitelje adrenalina in žurerje. Tega je zdaj najbrž manj, a vidimo, da sta vam vsaj adrenalin in šport blizu, tudi ko ne skačete.

Najraje bi skakal s padalom, a nimam časa, da bi naredil izpit. (smeh) Ta šport me zdaj najbolj navdušuje. Imam pa vsaj to srečo, da se z njim ukvarja bratranec in lahko hitreje pridem vsaj do kakšnega poleta v tandemu. Nogomet in košarka sta super za očistiti telo in se predihati, a sta nevarna za poškodbe, tako da prav resno ne morem igrati. Pri vseh športih je treba biti previden. Dirkal pa sem letos samo enkrat z avtom v Krškem. Pista je super, da se znoriš in se potem lažje voziš po cesti. (smeh) Veliko tudi tečem, kar pa je že del priprav.

Kakšni so načrti za novoletno turnejo? V Oberstdorfu ste bili tudi na pripravah.

Lani sem tam dobro začel turnejo, letos pa smo opravili dobre priprave, a to se lahko hitro spremeni, zato ne bi ničesar napovedoval. Bomo videli, kaj bo, ko pridemo tja. Obljubljati pri skokih ne moreš ničesar, ker ti lahko ponagaja veter, se narobe postaviš pri kontroli in imaš prevelik dres … So pa te tekme po občutkih blizu finalom sezone, svetovnim prvenstvom in olimpijskim igram. To so spektakli, ki pritegnejo veliko ljudi, vsi štirje stadioni so povsem polni, kar se zgodi le še v Oslu, Planici in na Poljskem. Tako za nas kot za gledalce je zanimiv tudi drugačen način tekmovanja, pa vse je zelo zgoščeno. Letos je urnik ugoden, so pa že bila leta, ko si sledijo kvalifikacije in tekme v dnevnem ritmu, ves čas pakiraš, razpakiraš in se pripravljaš, vmes pa skušaš še dobro skakati. (smeh)

Vrača se Planica s prenovljeno letalnico. To tudi ni navadna tekma, saj gre za pravi nacionalni mit. In vi ste tam prvič stopili na stopničke.

Ja, pred dvema letoma. V Planici je vedno dobro. Posebno je že to, da se pred tekmo zbudiš v Sloveniji, prideš v okolje, ki ga poznaš, na tekmi je največ gledalcev slovenskih in je res užitek skakati, ker se moraš oddolžiti navijačem. To ustvari dodaten pritisk, a ko ti uspe dobro skočiti, je vrhunsko.

Skakalci ste podobni jedci kot manekenke: štejete vsako solatko. Za nekatere je to najtežji del tega športa. Kako je z vami?

Nova pravila so to olajšala. Pri meni ni težava, koliko pojem, ampak koliko porabim. (smeh) Zdaj pa, če več pojem, moram večkrat v savno in dlje teči. A nekako pazim, da je tisto, kar pojem, kakovostno in da imam urejen ritem prehranjevanja. Je pa tudi zame ravno to najtežji del smučarskih skokov.

Kako potekata vaš božič in novo leto?

Za božič sem vedno doma. Z družino postavimo jaslice in preživimo dan skupaj. Za novo leto pa večerjamo skupaj z ekipo, potem pa gremo kar hitro spat, ker je naslednji dan tekma.