»Nikoli ne poslušam in ne gledam svojih stvari. Doma sem vedno preklopil, če sem se po naključju ujel v kakšni ponovitvi, ker mi gre to na živce. Težko se prenašam,« pravi Miha Šalehar, ki se v svojem opisu rad reducira na poklicnega nebulotika, čeprav se, ko spregovori, zazdi ravno nasprotno – bolj bluzi, več smisla imajo njegove besede. Valovec, ki ob torkih pogreje v Toplovodu, ob (S)petkih pa odteče v Latrini, se v zadnjem času ukvarja tudi z vprašanjem slovenske zabavne glasbe oziroma dokumentarcem, ki ga pripravljata z režiserjem Dušanom Moravcem, kam ju je pripeljalo, pa bo znano že v prvi polovici naslednjega leta.

 

Kako je biti na drugi strani intervjuja?

Čisto bedno. Po navadi sem res slab sogovornik, razen za traparije, za resne stvari pa ne.

Kako resen je dokumentarec o slovenski zabavni glasbi, ki ga pripravljata z Dušanom Moravcem?

Zelo. Moravec je prišel do mene z idejo, da bi naredila dokumentarec o slovenski zabavni glasbi. Ne narodno-zabavni, ampak zabavni, ki je zamolčani del slovenske glasbene zgodovine. Seveda sva šla v ta špil z nekim urbanim predsodkom, češ, vse nama je jasno, samo poglejva, kaj je šlo narobe, a dokumentarec spremeni tvoj pogled na to.

Kaj sta prej mislila drugače kot zdaj?

Kar je presenetilo mene, je to, da mainstream mediji pravzaprav nenehno potvarjamo to, kaj mainstream je, in v bistvu idealiziramo neko podobo mainstreama, ki to ni. Mainstream je dejansko to, kar se dogaja v Zgornjem Hotiču, Zbiljah, Bizoviku, kar ugotavljam skozi ta dokumentarec, pa je, da se je v zadnjih letih zgodil en tak slovenski coming out.

Na primer s Tanjo Žagar?

Ja, s Tanjo Žagar. To Slovenci smo, to je naša večinska kultura, po drugi strani pa sem se v tem dokumentarcu vprašal, ali je Rihanna s svojimi štirimi besedami, do konca debilnimi refreni in tako naprej dejansko kaj bolj kakovostna od realnega mainstreama, ki ga pravzaprav ves čas zanikamo in ga sploh ne obravnavamo kot kulturni fenomen.

Je slovenska zabavna glasba slovenski pop ali gre za dve različni stvari?

Seveda je slovenski pop.

Sprašujemo, ker je pop tudi skupina Tabu, pa je verjetno nista vključila v dokumentarec.

Ne, zato ker sva žanr že objela z etiketo predsodka. To je slovenska zabavna glasba, ki ni pop visavi Tinkari Kovač in Tabujem, čeprav jo konzumira veliko več ljudi kot Tabuje in Tinkaro Kovač in še koga zraven. Ne, mene je vrglo na rit, da 16 let stari Blaži in Matjaži v Bizoviku, ostriženi na čapca, na pamet pojejo celo novo plato bizarnih splitskih človečnjakov, za katere sploh ne vem, ali pripadajo vrsti sapiens. Od kod ta mediteranski melos v slovenski zabavni glasbi? Vsi ti odgovori bodo na neki način podani v dokumentarcu. Odkrila sva nore stvari, vrhunsko sem se zabaval.

Zakaj Tanja Žagar, Saša Lendero in podobni v medijih nastopajo predvsem sami s seboj, ne pa s svojo glasbo? Ker o svoji glasbi ne morejo ničesar povedati ali ker jih mediji o tem ne sprašujejo?

Po moje zato, ker jih mediji o tem ne sprašujemo, ker v resnici nihče ne prisluhne njihovi glasbi. Meni se je to zgodilo prvič. Z malim Brendijem sva zadnjič imela debato o tem, da je v Ljubljani totalno modno, da rečem celo progresivno in hipstersko, če uletiš z Johnnyjem Cashem na majici, konec koncev pa je Brendi isti šmorn – podeželski sentimenti, zapakiran v naš podeželski zvok, za katerega, če ga poslušaš, ugotoviš, da je zelo iskren in dober, a ima v nasprotju z ameriškim countryjem ali Dolly Parton vseeno negativen predznak.

Jim, ko vihamo nos nad njimi, torej delamo krivico?

V bistvu ja.

Si njihova glasba zasluži več pozornosti?

Ne, mislim, da si absolutno ne zasluži več pozornosti, ker ima njihova glasba ogromno pozornosti, zasluži pa si, da si to glasbo in to sceno priznamo in jo sprejmemo takšno, kot je, ker bomo s tem spoznali tudi sami sebe in se sprejeli takšne, kot smo – eni šentflorjanski butalci, in ta glasba je glasna priča tega.

Koliko te glasbe ste preposlušali?

Ogromno.

In uživali?

V bistvu sem užival, ko sem videl, kako se ti ljudje zabavajo, kako 17-letniki plešejo in kako uporabljajo neki polka gib, pri katerem samci privzdignejo desno laket, kar je, kot sem ugotovil, dejansko nekakšna paritvena sugestija. Ko to naredi neki alfa gasilski prostovoljec, na plesišču završi od seksualne energije.

Sta med snemanjem dokumentarca z Moravcem šla tudi na koncerte?

Seveda, saj se je bilo absolutno treba pogovoriti tudi z ljudmi, ki hodijo nanje. Povedali so, da imajo to glasbo radi, ker se jim zdi iskrena, ker govori o njih, ker nagovarja njih. Če pogledava tako, so Tabuji desetkrat bolj kmetavzarski bend od malega Brendija, ker je on iskren v tem, kar počne.

Oni pa ne?

Če si z obronka Celja, kjer se Coco Chanel meša z vonjem sosedovega gnojišča, in ekstrahiraš vizualne in zvokovne elemente nekih metropol, je popoln bulšit. Mogoče naša glasba zato ni bila nikoli iskrena. Zdaj delam krivico Tabujem, ker so dober bend, ampak govorim s tega stališča, zakaj bi bili Tabu manj fake od Tanje Žagar. Tanja Žagar govori s svojo publiko v svojem jeziku, česar pop glasbeniki s tistimi nebulozami in v metafore zavito ljubeznijo ne počnejo. Ona poje o mami, domači vasi.

Pa ste bolj uživali na koncertu Tanje Žagar ali na kakem koncertu v Kinu Šiška?

Uživaš v tistem okolju, kjer se počutiš doma, tako da sem zagotovo bolj užival kje drugje, ne morem pa reči, da sem se tam slabo počutil. Daleč od tega. Energija je bila dobra, mogoče na trenutke boljša, predvsem pa manj fake kot v Šiški. Slovenci smo tako obremenjeni s svojo urbanostjo, pa nihče ni urban. Sam sem iz Šentvida, ampak je bila tam, kjer sem jaz zdaj osmi rod, še pred eno generacijo kmetija. Mi imamo tam še vedno ostanek gnojišča, tudi sosedova hiša je kmetija. Slovenci dejansko nimamo neke urbane izkušnje, v Ljubljani pa imamo sploh problem, ker sem gravitira kup Neljubljančanov, ki se na silo urbanizirajo in so potem tako vulgarno urbani, da še v Londonu ne najdeš tako urbanih ljudi kot v Šiški, Kiberpipi ali Bikofeju. Ta je tako urban, da si kmet že, če bereš Sobotno prilogo, mora biti najmanj v francoščini.

Dokumentarec nastaja v produkciji RTV Slovenija. Včasih ste na televiziji delali tudi s Sinišo Gačićem, ki je letos posnel dokumentarec Boj za, pri katerem niste sodelovali. Zakaj na TV ne naredita ničesar več skupaj?

V zadnjem času sem doma na Valu 202 in razen Aritmije, ki jo delam, ker sem že deset let zraven in je res luštna ekipa ter mi vzame malo časa, nimam nobene posebne ambicije, da bi se udinjal na televiziji. Zdi se mi, da bi nama vzelo preveč energije. Že misel, da bi morala trkati na vrata popolnoma nekompetentnih odločevalcev in urednikov, naju v celoti odvrača od tega, da bi kar koli naredila.

Aritmija bo namesto enotedenske oddaje spet postala dvotedenska. Kako gledate na to, da na televiziji ne vedo, kaj bi z njo?

Naj jo že enkrat ukinejo. Aritmija je ostala, ker je poceni ter zaradi nekega ljubega miru in da imajo argument, da nekaj naredijo tudi za druge zvrsti glasbe, dejstvo pa je, da je naša televizija prišla tako daleč, da so postali alternativa že Rolling Stones. Naj jo ukinejo! Če bo na štirinajst dni, je jaz zagotovo ne bom več delal.

Resno?

Resno. To izjavljam pri polni zavesti.

Verjetno pa bi se strinjali, da televizija potrebuje takšno oddajo?

Ne strinjam se, da televizija potrebuje takšno oddajo z mano ali z obstoječo ekipo, se pa strinjam, da potrebuje takšno oddajo in da bi morala absolutno namenjati več sredstev in pozornosti tudi neki globalno gledano sredinski kulturi. Mislim, da je Val 202 en krasen primer dobre prakse.

Kaj je šlo narobe na televiziji in kaj delajo prav na radiu?

Na to je težko odgovoriti, zagotovo pa je to stvar pravih ljudi na pravem mestu. Televizija ima tudi ogromno fine produkcije, kam gremo z razvedrilom, pa mi je uganka že od nekdaj.

Toplovod, ki ga vodite na Valu 202, traja že več kot deset let. Koliko ste se v tem času spremenil?

Se spremeniš, ne vem pa, kako. Zagotovo sem bil na začetku bolj prepotenten in sem več preonaniral. Ali pa zdaj to bolj spretno počnem.

To, kar Miha Mazzini opisuje v svojih kolumnah, s Toplovodom nekako dokazujete v praksi …

Mogoče res, ja, saj Mazzinija tudi rad preberem in me inspirira za kakšne teme. Mazzini ima žal hudičevo prav.

Imate kakšne poslušalce, za katere radi vidite, da pokličejo v oddajo?

Nekaj jih je, veseli pa me tudi, da je zadnje čase veliko novih.

Kako to?

Zdi se mi, da je Val 202 v zadnjih treh, štirih letih doživel nekakšen prerod. Morda je to na račun slabe televizije ali na račun hipsterskega gona po preživetju, po moje pa tudi na račun podcastov in tega, kako je Val 202 začel delati s spletom. Fino je, ko lahko poslušaš stvari post festum.

Se kdo kdaj pritoži, da ste šli predaleč?

Ja, seveda. Tukaj moram izpostaviti našega ubogega Mirka (Štularja, op. p.) in Zanuttinijevo (Nataša, op. p.), ki morata ogorčenim poslušalkam ali poslušalcem kar naprej kaj pojasnjevati, ampak to naredita dobro. Pa saj tudi sam vem, do kod lahko grem, včasih pa je treba iti malo dlje, ker potem naslednji teden lahko greš do tja, do koder ti je bilo prejšnji teden neugodno iti.

Kako pa je prišlo do oddaje Latrina, v kateri so v ospredju rumeni mediji?

To je tako kot s slovensko zabavno glasbo. Mi imamo dejansko neko čtivo, ki ga konzumira večina ljudi. Saj ljudje ne berejo Žerdina in Crnkoviča, ljudje berejo pisure.

Kaj je definicija pisure?

Ona je generator branosti.

Zakaj ona?

Sem vedel, da se bo nekdo obregnil ob to. Zakaj ona? Zato ker ne moremo mimo tega, da večinoma pišejo ženske, s čimer ni nič narobe, tako kot še vedno operiramo s pojmom šofer, ker je sprva vozilo avtomobile več moških kot žensk. Enako je tukaj, to je statistično dokazljivo dejstvo.

In kaj je definicija pisure?

To je oseba, ki je v službi naklade in je skozi zasledovanje tega cilja pripravljena ugoditi poniglavemu bralstvu s plasiranjem na poniglavost uglašenih, vznemirljivih člančičev o naši poniglavi estradi, ampak to je vedno treba gledati v širšem kontekstu. Vse ideje tega sveta, vso metafiziko, vse, kar verjamemo, so nam nekoč v zgodovini spisale pisure, od Biblije naprej, tako da je stvar vse prej kot nedolžna. Tudi ustvarjanje družbenih vzorcev, predsodkov poteka na najbolj pisurski ravni. To, da ti vtaknejo v resničnostni šov diplomiranega geja, kjer pravzaprav nadomešča ciganskega medveda, ki mu igrajo na piščal, da se potem gledalci naslajajo nad tem, da ga en robati kmetavz ves čas zmerja s pedrom, je čisto navaden premišljen postopek podpihovanja nekega predsodka in sovražnega govora. Čeprav je videti kot benigno, zavrženo razvedrilo, to ni. Mi smo bistveno bolj neumna družba, kot smo bili pred petnajstimi leti, in to vse zaradi pisur, v Latrini pa to analiziram in obdelujem na malo bolj komičen način, čeprav mislim, da bi na FDV res morali ustanoviti katedro za primerjalno rumenoslovje.