Pred kratkim je dopolnil petdeset let, a njegov urnik je bolj natrpan kot v mladih letih, ko je bil vokalist kultne zasedbe Screaming Trees. »Serijski sodelavec« mnogih bolj ali manj znanih obrazov je neke vrste pridruženi član Queens of the Stone Age od njihovega prvenca dalje, saj gostuje na vseh njihovih ploščah in občasno tudi koncertira. Seznam njegovih sodelovanj, ob rednem izdajanju plošč Mark Lanegan Benda, ki je pred kratkim izdal ploščo Phantom Radio, je dolg. Kar tri albume je izdal z Isobel Campbell, vokalistko Belle and Sebastian, tu so še projekti z Greggom Dullijem (Twilight Singers) in skladbe, ki jih je snemal s Kurtom Cobainom, ki niso nikoli zares izšle, in še veliko drugih stvari.

Njegov glas, globok bariton, je kot sod, »oplemeniten« z viskijem in cigaretnim dimom, njegov govor po telefonu, ko ga pokličemo domov v Los Angeles, počasen in premišljen. Občasno se zasmeje z globokim »huhuh« in nato resno nadaljuje. Primerjajo ga s Tomom Waitsom, drugi ga opisujejo kot »Jima Morrisona iz pekla«, britanski NME ga je opisal kot »pankrta s stilom«, a kot je povedal Duff McKagan, nekdanji basist Guns 'n' Roses, je Lanegan »duhovit možakar, a ljudje to pogosto spregledajo.«

Jeseni ste izdali novo ploščo Phantom Radio. Srečali smo precej ljudi, ki so na veliko debatirali o njej, kar je danes dokaj redek pojav, saj se zdi, da so albumi nekaj, čemur le bežno prisluhnemo.

Očitno gredo takšne stvari mimo mene. Kot glasbeniku pa se mi to seveda zdi odlično. Plošče snemaš zato, da bi jih nekdo slišal in se poistovetil s pesmimi. Iskreno, moje plošče niso za vsakogar, a mislim, da če se ljudje o njih pogovarjajo, je to res fantastično.

Večina tovrstnih debat se vrti okrog vaših besedil. Pogosto so to zlovešče zgodbe. Omenili ste, da zasebno življenje nima zveze z besedili, a verjetno vseeno ima. So tematike avtobiografske, gre za metafore iz sanj ali pripetljaje vaših prijateljev, pretočene v besedila?

Vsega po malem. Seveda se vedno začne iz neke lastne osebne perspektive, a pesem ni resnično življenje. Bolj je način videnja stvari, kot bi jih želel. A, da, so koščki sanj in opažanja, resnične izkušnje, vse to po malem.

Izdajate plošče po nareku založbe, torej po pogodbeni obveznosti, ali takrat, ko se nabere dovolj skladb?

Pravzaprav jih delam, ko jih delam. Ko imam čas in se nabere dovolj pesmi, jih zberem in izdam. Založba ima poslovni interes, jaz pa kreativnega. Moj urnik je vedno prilagojen lastnemu ritmu.

28. februarja prihajate na oder Kina Šiške. Ena prvih stvari, ki jo obiskovalec opazi na koncertu, je obvezna pridušena rdeča luč na odru. Fotografi jo obožujemo. Zakaj?

Ni le rdeča luč! (smeh) Luči imam rad vnaprej programirane, ne maram živahnega svetlobnega šova. Nikoli ne vozim svojih luči na turnejo, enostavno jih pripravimo in pustimo. Res je večinoma rdeča svetloba kot v baru, včasih pa jo tudi zamenjamo.

Torej je dobra služba biti 'lučkar' Marka Lanegana?

Ja, odlična. Prideš, prižgeš in si vzameš prost večer. (smeh)

Na tokratni turneji veliko nastopate po celotnem Balkanu, celo v Makedoniji in Črni gori, ki se jima vaši stanovski kolegi običajno ognejo. Radi igrate na 'novih' tržiščih? Mnogi zahodni glasbeniki pravijo, da se na tržiščih, kot je Slovenija, počutijo bolje kot na zahodnih, da za njih tukaj poskrbimo bolje kot v 'razvajenih' državah.

V Angliji in Franciji nastopajo vsi, v teh državah, ki jih omenjate, pa je koncertov manj. Posledično je čutiti več navdušenja pri občinstvu in odprtosti duha pri vseh, koncertnih promotorjih, publiki, tehničnem osebju, zato je razburljivo prihajati v te države. Rad prihajam v kraje, kjer še nisem bil, in tudi v Sloveniji, kjer dela izkušena ekipa in kje so stvari vedno urejene 'v nulo'.

Kako vas ljudje dojemajo ob prvem srečanju? Tudi sami smo bili opozorjeni, da ste pogosto nejevoljni in da se vas ljudje običajno bojijo. Spomnimo se intervjuja leta 2003, ko ste v Ljubljani nastopali s Queens of the Stone Age. Fotograf vas je fotografiral med intervjujem za drugo mizo, obrnili ste se in mu pokazali iztegnjen sredinec. Fotografija je bila odlična, fotograf pa precej šokiran.

Verjetno sem se zafrkaval, humor ni povsod enak. (smeh) Ne spomnim se konkretne situacije, verjetno sem ga malček hecal. Nimam nadzora nad tem, kakšno mnenje imajo ljudje o meni, in mi tudi ni mar. Pojem pesmi in snemam albume, koncertiram pa povsod, kjer imam publiko.

Zadnje tedne se glasbeni in neglasbeni portali na veliko ukvarjajo s finančnim in psihičnim zlomom Scotta Stappa, nekdanjega pevca zasedbe Creed. Kako dojemate situacijo, v kateri se je znašel?

Zasledil sem, da ima težave, mislim, da sem videl članek na CNN-u, a ga nisem prebral. Ne vem, kaj se z njim dogaja. Ne maram brati o drugih glasbenikih ali glasbi, ker imam občutek, da gre za delo.

Kaj pa radi berete?

Novice iz sveta ali šport. To in odgovarjanje na spletno pošto je vse, kar me zanima na spletu. Sicer pa veliko raje gledam filme in dokumentarce.

Z Joshem (Hommom, pevcem in kitaristom zasedbe Queens of the Stone Age, op. p.) sta prvič sodelovala, ko se je kot kitarist pridružil Screaming Trees na turneji Dust. Od takrat sta dobra prijatelja, saj ste gostovali na prav vseh ploščah QOTSA, včasih pa se jim pridružite na turneji. Kaj imajo, česar druge skupine nimajo?

So briljantni pisci pesmi, ki snemajo odlične albume. A to nima zveze z našim prijateljstvom, sem velik oboževalec benda, rad ustvarjam in nastopam z njimi. QOTSA so moj drugi 'matični' bend, Josh je duhovit možakar, s katerim ni nikoli dolgčas.

Sodelovali ste tudi z Greggom Dullijem (Twilight Singers) pri projektu The Gutter Twins. Prijatelj, ki je bil nekaj časa član Twilight Singers, nam je razlagal o njihovih turnejah. Govoril je, kako odličen pevec je Gregg in kako specifičen način dela ima. Baje je namerno ustvarjal napeto ozračje znotraj benda, da bi se napetost čutila tudi v njihovi izvedbi, a je čez čas to postalo strašansko naporno in je na koncu razbilo tisto postavo benda.

Nikoli nisem imel takšnega občutka. Ne vem, kdo je to povedal, mogoče Bobby MacCyntire?

Ja.

Vsak bend je vedno sestavljen iz različnih osebnosti. Pri Greggu nisem nikoli imel občutka, da namensko drži zasedbo v stanju neke napetosti. Je možakar, s katerim je lahko shajati, turnejsko življenje pa je težko, če si ves čas s petimi glasbeniki. Včasih so trenja, včasih napetosti, vsak pa ima svoje videnje iste stvari. In mislim, da je to videnje enega posameznika, ker je moje diametralno drugačno. Z Greggom sva prijatelja in užival sem v najinem sodelovanju, tako pri Twilight Singers kot pri projektu The Gutter Twins. Vse je percepcija.

Kakšen odnos pa imate s svojim spremljevalnim bendom? Tam ste vi šef in vaša beseda verjetno vedno obvelja. Kakšen je recept za vodenje zasedbe, da se člani ne pobijejo na dolgi turneji?

To, da veš, kaj bi rad, in to zelo jasno in neposredno tudi poveš ljudem. V svojem bendu imam odlične glasbenike, ki poznajo celotni repertoar, ko pridem na vaje. Vse je zelo enostavno. V Screaming Trees, kjer nisem bil vodja zasedbe, je bilo veliko trenja, napetosti in prepiranja. Treba se je znajti v vsakem položaju, s svojo skupino mi ni treba biti kreten ali diktator, ker obvladajo svoje sranje. Z bendi je vedno tako, včasih je zlahka voditi stvari, včasih ne, včasih imaš nadzor, včasih moraš uveljaviti svoj čin. Slednjega sicer nihče ne mara, kdaj pa kdaj pa je pač treba delati po strogi hierarhiji.

Pred nekaj leti smo vprašali Dava Grohla, kako bi Kurt (Cobain) sprejel vse te njegove obstranske projekte, kot so Probot ('metalski' album, na katerem Grohl gosti plejado 'težkaških' glasbenikov, op. p.) ali pozneje projekt Sound City. Njegov odgovor je bil: »Odlično vprašanje! Ehm, ne vem.« S Cobainom ste bili dober prijatelj, kaj vi mislite? Kako bi sprejemal Grohlovo ambicijo voditi največji bend na svetu?

Verjetno bi to cenil, očitno je bil tudi on strašansko ambiciozen. Želel je, da bi čim več ljudi slišalo njegovo glasbo, in s tem ni nič narobe. Vem, da je Kurt slišal nekaj skladb, ki jih je Dave spisal za prvo ploščo Foo Fighters, in so mu bile všeč. Eno je celo uvrstil na B-stran Nirvaninega singla (Marigold, op. p.). Verjetno bi bil ponosen na Dava. To, kar mu je uspelo, ni preprosto, klobuk dol pred takšnim fantom in njegovim dosežkom. Ker jih je res malo.

Zadnja leta so izjemno priljubljene reizdaje albumov. Dobivate veliko ponudb založb, ki bi rade reizdale plošče in ob njih neobjavljen material iz arhivov?

Mislim, da smo izdali celotni material Screaming Trees, prav tako skladbe, ki sva jih posnela s Kurtom. Mogoče je še kje kaj malega ostalo. Verjetno je kratek odgovor ne. Založba Sub-Pop bo prihodnje leto izdala vse albume Screaming Trees na vinilu, a to je le nova embalaža nečesa, kar je že na tržišču.

Vaš opus je obsežen, res je težko prešteti vse plošče, ki ste jih posneli ali ste pri njih sodelovali. Nekdo vas vpraša, koliko albumov imate v diskografiji. Ali bi lahko rekli, posnel sem 22 plošč, vključno s koncertnimi, ali bi se morali popraskati po glavi in razmisliti?

Slednje. Verjetno bi se moral usesti in začeti premišljevati. Iz glave res ne vem. (premišljuje) Sploh ne vem, koliko albumov sem posnel s Screaming Trees ali kot Mark Lanegan Band. Ne vem, sedem do osem z obema zasedbama?

Ali kdaj poslušate starejše skladbe in jih vnovič odkrivate? Ali glasbo jemljete kot nekaj, kar se izda in nato, v prenesenem smislu, preneha biti vaša last, saj je v domeni poslušalstva? Se kdaj čudite, kako ste posneli boben v tej in tej skladbi?

Če glasbo poslušam zaradi ugodja, potem poslušam glasbo od nekoga drugega, ne sebe. (smeh) Sebe sem slišal že milijonkrat. Saj je ustvarjati zahvalno in izpopolnjujoče, a ni mogoče, da bi užival v lastni glasbi tako kot v glasbi nekoga drugega. Svoje stvari poslušam, ko jih nisem slišal dolgo časa, a jih nameravam izvajati na turneji. Zdaj sestavljam repertoar za koncerte in vsakič poskušam najti pesmi, ki jih nisem izvajal že dolgo časa. Le takrat poslušam svoje plošče z namenom, da se spomnim teh skladb, a to je torej le v povezavi z delom.

Vaš dober prijatelj Nick Cave se je preizkusil tudi kot filmski scenarist, vestern The Preposition je požel velik uspeh, spisal je celo scenarij za nikoli posneto nadaljevanje Gladiatorja. Vas je kdaj mikalo pretočiti kakšno zgodbo na veliko platno?

Ne, pisanje pesmi je vse, kar sem sposoben narediti. Nisem gnan, da bi napisal knjigo ali scenarij. Res občudujem ljudi, ki to znajo. Gre za popolnoma drugo veščino in talent, a jaz tega v sebi nimam.

Je dobra pesem neke vrste odrešenje? Ali lahko neko besedilo ali melodija pomagata avtorju, ki je v neki osebni stiski?

Včasih se to zgodi, ja. Na koncu je skladba le skladba in nikoli se nisem pretvarjal, da so skladbe posnetek mojega življenja. A to je to, res pa je, da je včasih res odrešujoče sprostiti neke stvari, ki te tarejo. Neke vrste izganjanje demonov.

Kaj bi počeli v življenju, če ne bi bilo koncertov, založniške pogodbe, zadoščenja s pisanjem skladb in tako tudi 'izganjanja demonov', kot ste prej omenili?

Če ne bi živel od glasbe, bi jo še vedno z veseljem poslušal. Kar pa zadeva delo, bi verjetno opravljal neko službo, povezano z živalmi.

Imate radi živali?

O, ja, obožujem jih. Z menoj živi nekaj mačk in psov, res jih imam rad in se v njihovi družbi počutim dobro.