Romantične komedije in epske romance že dolgo veljajo za pogrošni filmski žanr, katerega se otepajo predvsem moški igralci z velikimi ambicijami. V solzavih filmih, v katerih nastopajo v enodimenzionalnih vlogah princev na belem konju (karizmatičnost ponavadi prepustijo soigralkam), igrajo po sili razmer in le tako dolgo, dokler ne dobijo boljše priložnosti, se pravi vloge, v kateri po njihovem ne bodo videti tako trapasto in za katero jih bodo kritiki pohvalili. A ni bilo vedno tako. Kultni režiser romantičnih komedij Billy Wilder (Nekateri so za vroče, The Apartment) je pred smrtjo leta 2002 v nekem intervjuju povedal, da v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili obremenjeni s filmskimi žanri. V sodobnem času se najpomembnejši hollywoodski igralci večinoma radi držijo bolj "možatih" dram in trilerjev, medtem ko so v petdesetih letih prejšnjega stoletja največji zvezdniki, na primer Cary Grant, občasno brez zadržkov nastopili tudi v romantični komediji.
Sčasoma je obveljalo, da v hollywoodski igralski druščini obstajata dve kategoriji. V eni so resni in opevani igralci, malce bolj neklasičnega videza in neomadeževani s plehko "romantično" preteklostjo. Gre za igralce, ki so zasloveli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s pojavom tako imenovanega "novega Hollywooda" in z vzponom neodvisne produkcije. Sem uvrščamo na primer Ala Pacina, Jacka Nicholsona in Roberta De Nira. Na drugi strani so lepi mladeniči, ob katerih omedlevajo dekleta in so dobri za preprostejše vloge, v katerih se morajo v glavnem poljubljati in gledalce očarati s svojim milijon dolarjev vrednim nasmeškom. Lepi igralci, ki so v Hollywoodu sčasoma obveljali za največje zaslužkarje, se romantičnih vlog ljubimcev ogibajo spretno in vsak s svojo nišo. Tom Cruise se je specializiral za akcijske filme, Brad Pitt za drame, kjer se vsi pretvarjajo, da ni videti kot človeška različica Kena, Johnny Depp igra naličene čudake, Ben Affleck in George Clooney pa sta ugotovila, da sta v resnici boljša kot režiserja (pred kamero se pojavljata večinoma v svojih filmih).
V kategorijo "romantičnih lepotcev" so še do nedavnega sodili Ryan Gosling, Bradley Cooper in Matthew McCounaghey, a so v zadnjih letih tudi ti "prestopili" na drugo stran. Kako je potekala njihova filmska evolucija?
RYAN GOSLING
Princ na belem konju: V filmski različici romana Beležnica enega najbolj sladkobnih sodobnih piscev, Nicholasa Sparksa, je leta 2004 nastopil z Rachel McAdams. Pri mladih dekletih je filmska romanca o fantu, ki je dekletu napisal več kot tristo pisem in na njeno ljubezen čakal sedem let, postala kultna in za sabo pustila lažno prepričanje, da so ogleda vredne tudi druge Sparksove ekranizacije.
Prelomnica: Leta 2006 si prisluži nominacijo za vlogo učitelja v filmu Half Nelson.
Kritiški aplavz: Leta 2010 posname neodvisno dramo Blue Valentine o žalostni usodi romance v revnem delavskem okolju, leto kasneje pa navduši v filmu Drive, kjer je sicer bolj redkobeseden, a zato nič manj krvoločen v iztrebljanju negativcev.
BRADLEY COOPER
Princ na belem konju: Najprej se je poljubljal s Sarah Jessico Parker v epizodi Seksa v mestu, igral fanta Jennifer Garner v nadaljevanki Alias, kasneje pa se je specializiral za negativce v romantičnih komedijah, na primer v Wedding crashers ali kot prešuštnik v filmu Mu pač ni do tebe.
Prelomnica: Leta 2009 nastopi v neromantični komediji Prekrokana noč, kritiško uveljavljeni komediji absurda, ki združuje vrednote moškega prijateljstva in kaskaderske elemente Jackassa.
Kritiški aplavz: Lani, ko je skupaj z Ryanom Goslingom in Evo Mendes zaigral v kriminalni drami The place beyond the pines ter z Jennifer Lawrence v drami The silver linings playbook, v kateri upodablja moškega, ki se bori z manično depresijo. Za slednjo vlogo si je nedavno prislužil nominacijo za oskarja.
MATTHEW MCCONAUGHEY
Princ na belem konju: Med drugim je v Načrtovalki porok (2001) ljubil Jennifer Lopez, v Kako izgubiti fanta v desetih dneh (2003) Kate Hudson in nazadnje Jennifer Garner v filmu Vse moje bivše (2009).
Prelomnica: Leta 2011 v kriminalni drami The Lincoln lawyer zaigra koristoljubnega odvetnika s čutom za pravičnost. Z vlogo se postavi v popolnoma novo luč.
Kritiški aplavz: Stranska vloga v Soderberghovi komediji Vroči Mike (2012), kjer se je v vlogi striptizeta končno lahko sprehajal naokoli tako, kot to rad počne v zasebnem življenju – zgoraj brez. Za vlogo si je prislužil nekaj igralskih nagrad združenj filmskih kritikov.
LEONARDO DI CAPRIO: PRINC PO KRIVICI
Slava in dekliška norija, ki sta ju konec devetdesetih let prinesli pri najstnicah priljubljeni romanci Romeo in Julija ter Titanik, ga je za nekaj let ohromila pri tem, da bi ga v filmskem svetu jemali povsem zares, a Leo se je v resnici že od mladih let spopadal z zahtevnimi vlogami. Leta 1993 je zaigral ob Robertu De Niru v filmu Fantovo življenje, naslednje leto pa si je za vlogo psihično neuravnovešenega dečka v filmu Kaj žre Gilberta Grapa? prislužil celo nominacijo za oskarja. Romantičnih vlog se je po Titaniku otresel postopoma, dokončno so ga spet vzeli resno, ko ga je leta 2002 v svoj film Tolpe New Yorka povabil Martin Scorsese.
HUGH GRANT: UDOBNO V KOMEDIJAH
Obstajajo tudi takšni, ki svojega poklica ne jemljejo preresno. Britanski igralec svojega pomanjkanja igralskih ambicij v javnosti ne skriva in pogosto poudari, da se zaveda, da to drugi počnejo bolje od njega. V romantičnih komedijah redno upodablja nekoliko raztresene, sramežljive in duhovite like in v takšnih vlogah se tudi počuti najbolj udobno. S svojim simpatičnim jecljanjem je med drugim lomil srca v romantičnih filmih Štiri poroke in pogreb (1994), Notting Hill (1999), Dnevnik Bridget Jones (2001) in Pravzaprav ljubezen (2003).
