Rada pleše in rada fotografira. Ima samozavest in močno voljo, predvsem pa ima v sebi tisto čudovito sonce, ki ga imajo le redki. Rada tudi plava. Zase in za vse, ki stiskamo pesti zanjo. Štiri leta je odštevala dneve do olimpijskega nastopa v Londonu, kjer sicer ni segla po odličju, a je odšla z dvignjeno glavo in nasmejana. Ko v San Franciscu zjutraj odpre okno svoje študentske sobe, se zagleda v mogočni most Golden Gate in v Alkatraz, obdan z valovi. Sara je neustavljiva.

 Menda vas na univerzi Berkeley učijo tudi javnega nastopanja in opravljanja intervjujev.

Ta privilegij imamo samo na športnem oddelku univerze. Ker se med študijem posvečamo samo treningom in učenju, imamo zelo malo časa ali skoraj nič, da bi si pridobili uporabne življenjske izkušnje. Zato poskrbijo za našo pripravo na življenje tako, da organizirajo razne dogodke, na katerih si pridobivamo veščine od javnega nastopanja do predstavitve; to nam pride prav, ko kasneje iščemo službo. Konec koncev so v našem življenjepisu večinoma športni dosežki, saj drugih izkušenj skoraj nimamo. So pa ti "intervjuji" bolj tisti poslovni razgovori za službo, ne toliko intervjuji za medije.

Torej vas učijo, kako se prodajati. Kako bi se vi prodali?

(Smeh.) Ja, jaz imam glede tega kar srečo, saj imam res lepe športne uspehe v svojem življenjepisu, s čimer bi lahko navdušila. Olimpijske medalje pa res nima vsak! (Smeh.) Glede intervjujev za medije pa imam tudi že ogromno izkušenj v zadnjih desetih letih, kar mi je bilo vedno v veliko veselje. Nikoli nisem imela treme, niti na televiziji, in na začetku sem bila navdušena nad kamerami.

Ste si imeli čas odpočiti po olimpijadi, kakšni tedni so za vami? Kaj ste počeli na počitnicah?

Z nastopi v Londonu sem končala 1. avgusta, domov pa sem prišla 10., tako da sem imela deset dni počitnic že tam. Končno sem se lahko družila s prijatelji iz olimpijske vasi, ogledali smo si kakšne tekme, če nam je uspelo dobiti vstopnice. Rada gledam tekme v vaterpolu. Zadnje štiri dni pa nisem bila v olimpijski vasi, pač pa sem se preselila k najboljši prijateljici, ki živi v Londonu. Vsak dan sem prepešačila ves London, zvečer so sledile zabave …

Londona ste se veselili tudi zaradi srečanja s starimi znanci, prijatelji, konec koncev tudi tekmicami. Se druženje začne šele po olimpijskih nastopih?

Seveda! Pred tekmo ni mogoče, takrat vlada popolna disciplina! Vsak dan smo ob desetih zvečer v postelji, zgodaj zjutraj gremo v bazen, kjer se razplavamo, treniramo, nato na kosilo in nazaj v vas, počitek, in potem spet bazen, spanje … Plavalne tekme trajajo osem dni in prav zaradi sprostitve po tekmah si vsak želi imeti svojo disciplino čim prej na urniku. Žal pa lahko čakaš na svojo glavno disciplino tudi do zadnjega dne. To pomeni osem dni rutine, popolne discipline. V takih primerih si ne moreš nič privoščiti.

Letos se je veliko pisalo o divjih zabavah v olimpijski vasi, razuzdane zgodbe so preplavile angleške medije … Koliko je v tem resnice?

Res so bili časopisi polni tega. Torej, jaz ne bom rekla, da ni zabav in da niso divje. So. Tudi afere med športniki so. Poglejte: vsi najboljši športniki na svetu so v eni vasi, vsi imajo čudovite postave, to so najbolj uspešni, lepi in postavni ljudje, kar jih je. Seveda se med seboj spoznavajo in so si všeč. A da bi šlo za neke razuzdane razvrate, to pa ne.

...

Intervju s Saro si lahko v celoti preberete v aktualni številki Stopa.