“Film je vse!” pravi Demeter Bitenc, elegantna eminenca slovenske filmografije. “Film je industrija, je denar, je umetnost, avantura in lahko je tudi mafija.” Vsekakor je film njegovo življenje. Preteklo soboto je bila v ljubljanski Kinoteki slavnostna projekcija filma Minuta za umor, ki so jo posvetili njegovi devetdesetletnici.

Film Minuta za umor sega v začetke vaše filmske kariere, leto 1962, kako domači ste takrat že bili v filmskem svetu?
“Ko smo snemali minuto za umor, sem že imel za sabo okoli petnajst filmov. Ta mi je bil na poseben način namenjen, saj je scenarist Milan Nikolić vlogo pisal prav zame. Film se konča tako, da odkrijejo, da sem jaz morilec in me vklenejo. Danes se mi zdi, kot bi po vseh teh letih prestal kazen namenjene vloge, in se vračam na svobodo. Kazen, ki je tistemu sledila, pa je, da sem moral petdeset let snemati filme.

Minuta za umor velja za eno prvih kriminalk, da ne rečem trilerjev.
Film je star točno petdeset let in je bil res eden prvih izven koncepta političnih filmov; danes bi mu rekli triler, kiminalka. Takratni filmi so bili ali socialne tematike ali partizanske. Ta film pa je izven tega družbenega konteksta nastal kot kino, zato tudi ni bil ravno dobrodošel. Zato ga tudi niso predvajali na puljskem festival. Mislim, da šele danes dobiva svojo vrednost v razponu slovenske kinematografije.

Ste nostalgični ob gledanju starih filmov?
Seveda. Če pogledam samo ta film, sem od vse filmske ekipe ostal samo še jaz … O saj res, ni čudno, da jih imam že devetdeset (smeh). Sicer pa se nikoli nisem maral gledati; na koncu si vedno malce razočaran, če ne drugače zato, ko vidiš, koliko si se mučil okoli enega prizora, potem pa je le majcen delček v filmu, ker so te tako “porezali”. Spomniš se vsega zakulisja, kaj se je takrat dogajalo. Pri Minuti za umor je bilo zanimivo to, da sem nekaj časa vzporedno snemal še en film v Zagrebu. Ponoči tam, čez dan pa v Ljubljani.

Kar dva filma naenkrat?! V današnjih okoliščinah je to nepojmljivo, igralci leta čakajo na naslednji film.
To so bili drugi časi, predtelevizijski. Morate vedeti, da se je takrat v rimskih studiih Cinecitta snemalo po dvesto filmov na leto. Od tega sedemdeset italijanskih, drugo koprodukcija, večina ameriških. Danes se ta tako imenovana B-produkcija dela na televiziji. Seveda pa se je v Sloveniji snemalo malo, dva, tri na leto …

Kako je bilo včasih s financiranjem filmov?
Seveda se je tudi takrat čakalo na denar, a je bilo financiranje drugačno kot zdaj. Film je delal državni producent, kar je imelo svoje minuse in pluse. Danes imamo bolj ali manj privatne producente, ki zaprosijo za delno sofinanciranje iz sklada. V jugoslovanskem prostoru je filme tipa Neretva, ki so stali milijone, seveda subvencionirala država, a je bila nad njimi trda roka … ali če hočete cenzura. Samo poglejte Hladnikovo Maškarado pa Pavlovčev Nasvidenje v naslednji vojni – če jih režim ni imel za “primerne”, jih je poslal v bunker. Danes se lahko dela, kar se hoče, producent ni na nikogar vezan, a je denarja manj.

Ste bili drag igralec, so si vas lahko privoščili?
Imel sem dvoje delovne pogoje. Eno je tisto, kar sem delal zunaj z zunanjimi producenti, tam so bile plače svetu primerne. Doma pa sem delal toliko, da sem ohranjal status svobodnega umetnika. Žal pa sem moral precej vlog odkloniti, saj nisem želel barantati. Že ob prihodu na razgovor je direktor filma rekel: "Veš, nimamo veliko denarja …" A zanimivo, ko sem bil sam direktor filma pri Hladnikovih Belih travah, sem takisto počel sam (smeh).

Torej ste imeli vendarle ambicije tudi izven igre, da ne rečem normalno službo?
Nisem imel ambicij, a ni bilo prostega poznavalca, pa sem prevzel funkcijo. Bil sem pomočnik direktorja filma, pa direktor filma, nekaj časa sem v Viba filmu tudi vodil oddelek za naročene filme in dokumentarce. A ob teh “službah” sem vsako leto posnel tudi kak film.

Če vzameva pod drobnogled številke, kako razvrščate vloge, kak status imajo?
Iz gledališkega obdobja med letoma 1943 in 1962 imam za sabo 80 gledaliških vlog. Potem sledijo filmske, če upoštevam sistematizacijo našega filmskega muzeja, je to 130 igranih filmov in 80 televizijskih filmov, skupaj 210. Sam pa štejem televizijske filme, posnete s filmsko kamero, tudi med filmske vloge. Enako nekatere serije, recimo Sinji galeb. Obsežna serija, snemana na filmsko kamero in v celoti izven studiev. Ali pa recimo znamenita ameriška serija Winds of War, projekt iz let 1982/83, ki je bil vreden vratolomnih 190 milijonov dolarjev in ga celo Američani štejejo v svojo filmsko zgodovino. Tisto smo snemali eno leto, z Robertom Mitchumom, Ali MacGraw …

Ste se kdaj po tem še vrnili v gledališče?
Dvakrat. Čeprav enkrat v Opero, kjer sem imel govorni del v Straussovi Ariadni na Naksosu, in kasneje še v Brechtovi predstavi Galileo Galilei Mladinskega gledališča.

Koliko igralcev si vas je privoščilo “svobodo” takrat, ko ste sami odšli iz gledališča?
Ko sem šel leta 1962 na svobodo, je bil edini svobodni igralec še Janez Čuk. Takrat so se vsi čudili, kako si vendar upam … Dobro, verjetno bi drugače gledal na to, če ne bi imel za sabo nemške produkcije, s katero sem že podpisal pogodbo.

Običajno so vas izbrali za vloge antagonistov, vas niso imeli za prijaznega moškega?
Res sem bil običajno antagonist. Po eni strani so se tudi meni zdele negativne vloge zanimivejše. Antagonist je tisti, ki je vedno malce nenavaden, običajno vlogo dobi karakterni igralec. Ljubimci in dobri fantje pa se vedno ponavljajo.

Je pa tudi drug odgovor na to. Ker sem veliko snemal z Italijani! Tam so producenti vlagali v filme zato, da se jim dobiček povrne, in so bili zaradi širine tržišča protagonisti rezervirani za Američane. Na drugi strani je pri njih vladal sistem, da morajo v filmski ekipi vedno določeno kvoto nameniti Italijanom, sicer ne dobijo državnega deleža za financiranje.

Pa tudi oboževalke imajo rade slabe fante? In tiste v uniformah.
Ha! Vidite, o tem bom pa še razmišljal. Najbrž je res, če iz izkušenj pogledam. Drugo pa je morda res kriva uniforma! V celotnem filmskem izkupičku sem od okoli petinštirideset uniformiranih filmov nosil nemško uniformo štiridesetkrat. Zanimivo, da sem v slovenskih filmih le trikrat nastopal kot Nemec, leta 1958 v prvem filmu Dobri, stari pianino, v Kavčičevem Nevidni bataljon in v televizijski seriji Voz, ki jo je režiral Štiglic. K statusu nemškega oficirja so doprinesli bolj jugoslovanski, ameriški, italijanski, nemški in angleški filmi.

Je film nosil tudi širino velikega sveta?
Čeprav so bile meje dokaj hermetične, je film zame pomenil vstop v internacionalni svet, medtem ko je bil teater nacionalni. Tam moraš vlogo sprejeti, ker si tam v službi, pri filmu pa jo dobi tisti, ki je zanjo najbolj primeren. Tako nastane ekipa, ki se bo ob koncu snemanja razšla, a do takrat smo ne glede na nacionalnost in politično pripadnost skupaj le z enim interesom: narediti dober film. Morda sem bil vendarle preveč individualist za gledališki svet, preveč bi me vezalo vsak dan hoditi med iste ljudi v službo, kot bi šel v pisarno (smeh). Teater je stabilnost, film pa je življenje z avanturo.

Kaj so starši želeli, da postanete? Velik avanturist gotovo ne?
Hotelir. Tudi zato, ker je oče takrat vzel Ilirijo na Planici v zakup za petindvajset let in je hotel, da jo prevzamem. Sam pa je nameraval graditi hotel v Podkornu. A je vojna vse postavila na glavo. Med šolanjem v Ljubljani sem se navduševal nad opernimi pevci, to so bile res zvezde! Moja ljubezen do igre se je začela, ko smo s šolo hodili na popoldanske predstave v Dramo.

A petje vam ni šlo?
Ne! Tudi se mu nisem nikoli posvečal. V operi me je bolj fascinirala magija odra, vsi tisti kostumi, sabljanje na odru (smeh).

Pred tem je menda bolj kazalo, da boste imeli športno kariero, na snegu.
Pravzaprav se mi je šport kar zgodil. Moji starši so imeli do leta 1934 v oskrbi Staničevo kočo na Triglavu, kjer sem preživljal vsa poletja od tretjega leta naprej. Tam so me že pri štirih letih postavili na smučke in se je dalo smučati včasih tudi poleti. Tako sem odraščal v hribih in tudi veliko plezal. Že pri štirinajstih sta me znana alpinista Joža Čop in Miha Potočnik vlekla čez severno triglavsko steno. Med vojno pa se je moja športna kariera ustavila in se preusmerila v gledališče.

Ko ste začeli, je bila vojna. Kako je v vojnem času ob vsem razdejanju funkcioniral teater?
Popolnoma! Vsak dan predstave in zmerom je bilo polno. Dr. Mahnič, ki je pisal študijo o medvojnem teatru, pravi, da nikdar ni bil teater tako obiskan, kot takrat med vojno, ko ljudje sploh niso imeli druge kulturne sprostitve. Ljudje so bili v veliki stiski, Ljubljana je bila zaprta, filmi v kinu italijanski, kasneje nemški.
Prav tako po vojni, ko se je stanje počasi normaliziralo. Po eni strani so ljudi v gledališče priganjali po sindikalni liniji, potem pa so se te redke zabave navadili, saj veste – kruha in cirkusa.
 
Kako je bilo z oboževalkami takrat? Pa tudi prej, ženske so vas menda zelo hitro zapeljale.
V času moje zgodnje športne kariere so me imeli za športni fenomen in so me hitro opazile ali … zapeljale. No, tudi potem v gledališču, čeprav je bil tisto čas mojega prvega zakona, sem imel nekaj odmevnih afer, kar je bil tudi eden od vzrokov, da sem šel iz Ljubljane.

Pa soigralke?
Tudi tako je; takrat so se filmi zelo dolgo snemali. V mednarodnih koprodukcijah je bila tudi ekipa zelo internacionalno pisana. Veliko smo bili skupaj in se je marsikaj dogajalo. Veste, na eni stani je razgibano filmsko življenje, potem pa sem še jaz dinamičnega duha in še romantik po vrhu!

Torej bi lahko rekli, da so ženske pomembne v vašem življenju?
Vse moje življenje so bile ženske pomemben element. Imele so velik vpliv tudi na mojo kariero. Razmerja so lahko dolga, lahko kratka, a zmerom morajo biti lepa. Nikoli ne smeš vzeti tega “en passant”, mimogrede, četudi traja le hip. Zame to nikoli ni bil le seks. Vedno je bilo nekaj več, pospremljeno s čustvi in romantiko. Tako se vzpostavi spoštljiv odnos. To je moja maksima še danes, ko imam čudovito prijateljico, s katero se krasno razumeva.

Nekaj dni nazaj ste se šalili, da ste tudi lani imeli rojstni dan, pa ni bilo nobene pozornosti, letos pa vas vsi spominjamo, koliko ste stari.
Seveda je to s filmom izredno lepa gesta Kinoteke in filmskega muzeja. Ampak ti rojstni dnevi … Ko si mlad, hočeš biti starejši in komaj čakaš, da si polnoleten, in potem komaj čakaš, da si pravi mačo pri štiridesetih … Abraham je prelomnica, po kateri ne veš več, ali je sploh še lepo, da te opozarjajo na rojstne dneve. No, jaz pravim, da sicer imam devetdeset let, a nisem star. V meni je že od mladih let ostal športnik. Vsak dan, če mi le vreme dopušča, prekolesarim dvajset kilometrov. Ali pa na sprehod čez Rožnik. Sicer pa me vse bolj zanima zgodovinska literatura in še vedno svetovno dogajanje.
 
Ali še kar spremljate politiko? In vas nič ne jezi?
Zmerom me zanima. Ker to je “Welt Teater”, svetovni teater, jaz jih gledam, kako igrajo, ocenjujem, kdo je boljši, kdo slabši igralec.

Pa režija?
Režiserja pa moraš z dolgim spremljanjem odkriti. To pa je uganka.