23. februarja v kinematografe prihaja komedija Kruha in iger režiserja Klemna Dvornika. Zgodba se dogaja konec 80. let in govori o družini, ki se iz Titovega Velenja odpravi v Ljubljano, kjer bodo sodelovali v TV-kvizu. Saša Pavček in Jurij Drevenšek v filmu igrata mamo in sina; ona je malce zasanjana, naivna in preprosta ženska, on pa nadobudni, z vsemi žavbami namazani najstnik.

Saša, hči pokojnega pesnika Toneta Pavčka, je že 27 let zaposlena v ljubljanski Drami; Jurij se je igralskemu ansamblu Mestnega gledališča Ljubljanskega pridružil leta 2009. Sašo poznamo tudi kot pisateljico in pesnico – njen pesniški prvenec Obleci me v poljub je lani dobil tudi odrsko uprizoritev –, še vedno tudi navdušuje z monokomedijo Bužec on, bušca jaz, ki ima že skoraj 500 ponovitev. Jurija pa smo si zapomnili iz Đurove serije Brat bratu (slovenska verzija Samo bedakov in konjev).

Saša, ste profesorica na AGRFT-ju, poučujete umetniško besedo. Je bil Jurij vaš učenec?
Saša: Ja.

Torej sta učiteljica in učenec. Kako je bilo potem snemati skupaj?
Saša: Učim jih v tretjem letniku, v četrtem pa smo že prijatelji. Mlade igralce imam zelo rada, verjamem vanje, navdihujejo me. Rada z njimi delim svoje znanje in tudi igram.
Jurij: Ni bilo nobenega problema. No, čeprav priznam, da mi je bilo malo nelagodno na začetku, ker je bila Saša pač moja učiteljica. Verjetno imamo vsi mlajši igralci pred starejšimi, ki jih gledamo na odru in jih imamo radi, na začetku malo treme. Saša mi je takoj dala roko in mi rekla, naj jo tikam, pa sva bila zmenjena.
Saša: Tudi jaz sem šla skozi to prvo zadrego pred starejšimi kolegi, to je normalno. Ni pa to ovira.

Saša, vas na filmu že kar dolgo nismo videli. Se mu izogibate ali ni bilo priložnosti?
Saša: Film imam zelo rada, verjetno on mene manj mara (smeh). V zadnjih letih sem delala z Majo Weiss, Barbaro Zemljič … Takoj po akademiji sem posnela nekaj filmov, potem pa se je nekako nehalo. Menda sem bila na seznamu nezaželenih igralcev zaradi nekih producentskih sporov, a ne vem, če je to res.

Kakšnih sporov?
Saša: Za črno listo nisem prepričana, res pa je, da smo imeli dolga leta nazaj spore zaradi neplačevanja obveznosti.

To je tudi danes zelo aktualno.
Saša: Res je. Takrat so nas resno jemali, sodni proces se je dolgo vlekel, ampak na koncu smo bili vendarle plačani za svoje delo, čeprav je večino denarja požrla devalvacija. Danes pa gledam mlade ljudi, delajo in se trudijo, vprašanje pa je, če jim bo kdo sploh plačal. Kar se tiče slovenskega filma, se mi zdi, da bo zaradi institucionalne brezbrižnosti počasi vse nastalo na neki volonterski bazi, zanesenosti, na tem, da res hočeš nekaj narediti, in bo to tako močna energija, da bo potegnila naprej.
Jurij: Strinjam se s Sašo. Tako kot je naredil Gazvoda (z nizkoproračunskim prvencem Izlet, op. p.), bi se lahko delalo v prihodnje. Hvala bogu, da mu je uspelo. Če se bo kdo odločil, da nekaj naredi, se bo vedno našel tudi kdo, ki bo pripravljen delati – tudi za majhen denar.

To je res, ampak film je umetnost, igralski poklic pa razdajanje samega sebe. Zakaj bi človek to počel volontersko?
Saša: Igralski poklic je strahotno težak, izčrpavajoč, intelektualno, fizično in emocionalno. Res je žalostno, da so razmere takšne, a človek se vpraša: je bolje, da nič ne delaš, nič nočeš, nič ne želiš? V umetnosti je to pogubno. Verjetno bo treba poiskati samoiniciativne načine ustvarjanja in medsebojnega sodelovanja, če hočemo kaj narediti. Zato čestitke Nejcu Gazvodi in njegovi ekipi! Igralec mora verjeti v svoje delo, se razvijati, iskati, se razdajati.
Jurij: Res je!
Saša: Ampak očitno to ni cenjeno. Po drugi strani pa je cenjene veliko puhle estrade – enodnevni instantni napori in puhlosti so glorificirane, imajo finančna sredstva, PR-ovsko podporo, medtem ko poglobljena umetnost, resno, profesionalno delo danes ni cenjeno.
Jurij: To je res. Igralstvo je zelo smešen poklic – tako kot pri nogometaših: vsi imajo o tebi veliko povedati, vsi so pametni, vsi vedo, kako je treba narediti. A kot je rekla Saša: nekaj je kvaliteta, tega ne more početi kar vsak.

Intervju lahko v celoti preberete v Stopu številka 6.