Igralca Marijana Brecelj in Janez Hočevar - Rifle ne potrebujeta podrobnejše predstavitve, saj ju gledalci televizije, obiskovalci kinematografov in ljubitelji gledališča dobro poznajo. Povod za naš pogovor je serija Moji, tvoji, najini, v kateri igrata zaljubljenca Meto in Jožeta. Zaljubljena babi in dedi – tema, o kateri se le redko govori, kot da ljubezen v poznejšem obdobju ne obstaja. "To je krivično," pravi Marijana. "Saj si jo tudi mi zaslužimo!"

Ko se srečamo na kavi, nama Marijana najprej pokaže plakat o Mojih, tvojih, najinih, ki ji ga je naredilo neko dekletce v bolnišnici. "Punčka je bila tako navdušena, ko me je v živo spoznala, da je še eno noč ostala v bolnišnici, da mi je lahko izročila ta plakat. Kaj ni to super? Kar oči so se mi orosile!"

Potem pa začnimo kar s serijo: verjetno ste vsi skupaj ena velika družina, ne le pred kamerami, ampak tudi za njimi?
Janez: Niti ne. Za kamerami se redko vidimo, pritečemo vsak na svoje snemanje in tečemo naprej. V prostem času se ne družimo veliko, ker ima vsak svoje delo.
Marijana: No, med samim snemanjem se pa družimo, saj to je luštno ...
J.: (Nagajivo pogleda Marijano.) Ja, s tabo je. (Marijana se začne smejati.)

Kako pa je snemati z otroki? V seriji jih imate kar pet.
J.: Otroci so fini.
M.: Perfektni so, taki profesionalci, res. Sploh v drugi sezoni so veliko boljši. Tudi hitrejši tempo je, serija bolje teče. Seveda jim je sedaj lažje, ko že vedo, kako stvari gredo.
J.: Problem je bil Miškec. V prvi sezoni je bil v stajici ali se malo plazil, sedaj pa nam je mimogrede ušel iz kadra (Marijana prikimava in se smeje). Treba ga je privezati. Dobili smo ga na sladkarije ali pa na maline in olive – to zmešano, diskrepanca, totalna!

Menda je Miško oz. Bruno najbolj priljubljen član ekipe. Tudi vidva se čisto raznežita, ko ga vidita.
J.: Ne, midva pa beživa (smeh).
M.: Beživa v samoto, imava premalo časa drug za drugega. Vsi drugi naju samo ovirajo (smeh). (Govorita seveda o likih iz serije, Meti in Jožetu, op. p.)
J.: Tako je: vsi so mladi in imajo stare zakone in so se siti, midva sva pa stara in imava mlad zakon in se skušava čim večkrat dobiti kje na samem, pa nama ne uspeva.

V seriji razbijata stereotipe o ljubezni med starejšimi. To je tema, o kateri se redko govori.
M.: Zakaj pa ne? Z vso pravico!
J.: Ja, ampak o tem se res redko govori. No, Američani imajo super serije, v katerih so sami stari igralci, vsi nad 80, dogajajo se v domovih za ostarele (smeh). Človek dobi na stara leta bolj poveden "ksiht", te starostne gube lahko tako dobro delujejo na filmu! A pri nas je navada, da se starih igralcev čim prej znebijo, vržejo jih iz teatrov. Drugje pa imajo to kulturo. Že od Shakespeara naprej imaš pri vseh avtorjih tudi 80, 90 let stare like, ki pa jih pri nas igrajo 40-letniki.
M.: Tudi meni kot gledalki je zanimivo, da vidim celo paleto, ne le eno samo generacijo igralcev. To je dolgčas. Drugje res veliko bolj ohranjajo te stare igralce, kar je bolj pestro.
J.: Sploh ker teh igralcev ni veliko. V našem poklicu je ogromno stresa, veliko je pijancev (Marijana ga zabodeno pogleda: "Pijancev?") in zgodaj pomrejo. Malo je takih 80-letnikov, ki so tudi psihično še tako dobri, da lahko delajo.
M.: V tem poklicu moraš ves čas kaj delati. Ne moreš biti 10 let doma, ker te potem nihče več ne bo spravil na oder ali pred kamero. Te bo zadela kap!
J.: Psihofizična kondicija je strašno pomembna, to pa obdržiš le s kontinuiteto dela. Če enkrat prekineš za dalj časa, je konec.

In kako vidva ohranjata to kondicijo?
M.: Jaz ravno prav delam, da vse še teče.
J.: Jaz tudi. Ravno sedaj sem imel premiero Partljičeve Sprave v Cafe teatru, pripravljam se že za monokomedijo Stari fotr, ki bo spomladi v Siti teatru – to je nadaljevanje Fotra, ki ga je tudi napisal Islandec Bjarni Haukur Thorsson. Tekst mi je zelo všeč, strašno je duhovit, zelo sem se našel v njem.
M.: Jaz pa v Drami igram v Orkestru in nastopam v predstavi za otroke Prav hudo Dragice Potočnjak. Igram klošarko in še pojem lahko. Oziroma sem izsilila, da lahko (smeh). (Odrecitira: Samo en cvet, en češnjev cvet ...) Naj bi sicer recitirala, ampak zakaj pa ne bi pela? Saj je čisto vseeno, kako pojem, glavno, da s srcem.

Celoten intervju z Marijano in Rifletom lahko preberete v Stopu številka 52.