Vrnitev slovenskega režiserja Mitje Okorna v slovenske kinodvorane z novim filmom Pisma Sv. Nikolaju bi lahko opisali s tremi besedami: Prišel, videl, zmagal. Mlad umetnik, ki se je pred štirimi leti zaradi mačehovskega odnosa države do njegovega ustvarjanja preselil v Varšavo, je na letošnjem Liffu, sedem let po tem, ko je slovensko filmsko publiko navdušil s prvencem Tu pa tam, gledalce pripravil do joka in smeha, nekaj solz pa je ob odličnem odzivu ljudi na njegov novi projekt javno potočil tudi sam.
Po letu 2004 si se vrnil na slovenski LIFFE. Si si takrat predstavljal, da bo trajalo toliko časa?
Nisem. Bil sem mlad, naiven in neumen. Prepričan sem bil, da bodo po filmu Tu pa tam, ki sem ga posnel izključno s svojim denarjem, tisti, ki držijo v rokah niti slovenskega filmskega proračuna, opazili, kako sposoben sem, in mi dali denar za drugi film Član. Seveda se to ni zgodilo. Film Tu pa tam so gledalci povzdignili, institucije pa so ga žal omalovaževale. Če bi ga bilo tako enostavno posneti, bi bilo verjetno takih filmov pri nas več, a jih ni. Ne razumite me narobe, tudi jaz mislim, da je Tu pa tam povprečen film, ampak je vseeno velik dosežek, ker imamo v Sloveniji same povprečne filme. Morali bi narediti nadpovprečen film in potem bi lahko realno ocenjevali drugo filmsko produkcijo.
Po neuspešnem nabiranju denarja za film v Sloveniji si se preselil na Poljsko, kjer so te sprejeli z odprtimi rokami. Si to Sloveniji zameril?
Staršem, prijateljem in gledalcem, ki so podprli Tu pa tam ter videospote, ki sem jih režiral, ne morem nikoli zameriti. Težava je v ljudeh, ki so takrat odločali, kam bo šel denar. Ne zamerim jim, da so mi metali polena pod noge, ker brez njih ne bi šel na Poljsko. Vse se zgodi z razlogom. Težko bi mi bilo, če bi ostal v Sloveniji, tako da sem jim hvaležen, da so me brcnili v rit. Vseeno pa menim, da delajo narobe in da bi morali za to odgovarjati.
Si eden tistih režiserjev, ki se je vsega naučil sam. Kakšne so zaradi tega tvoje prednosti pri ustvarjanju filmov in kakšne slabosti?
Dejstvo je, da je Slovenija dežela diplome. Če je nimaš, nisi nič vreden. Pomembno bi moralo biti, kaj znaš in kaj si naredil. Pravih slabosti tega, da sem režiser brez uradne diplome, pravzaprav ni, ker vsak izbere svojo pot in jo mora znati tudi izkoristiti. Tudi če bi študiral na AGRFT-ju, bi iz šolanja vzel, kar je najbolje zame, in izkoristil to, kar bi potreboval. Prednosti tega, da sem se vsega naučil sam, so nedvomno te, da sem se sam znašel, se naučil zbrati in iskati denar, izbirati sodelavce in preživeti v tem svetu.
Koliko si se v tem času, od Tu pa tam do danes, spremenil sam?
Jaz sem vedno isti. Ne spreminjam se veliko. Sem neposreden, nepolitično korekten. Sem tudi iskren, zato se mi velikokrat zaprejo vrata, a vedno se zaprejo le tista, ki se slej ko prej izkažejo za nepomembna. Kot režiser sem se v teh letih veliko naučil. Vedno sem vedel, da sem emocionalno inteligenten, s tem delom pa sem ta občutek izpilil do te mere, da vem, kaj in kako nekaj narediti. Na koncu sem še vedno ista oseba, kar vidiš, to dobiš. Sem konflikten, rad se kregam in z mano je težko delati. Verjetno tudi zato, ker sem impulziven in ljudi, ki me ne poznajo, to lahko užali, tisti, ki me poznajo, pa se moje izpade naučijo ignorirati. Z mano lahko dobro delajo genialci, ljudje, ki so delavni. Pri nesposobnih hitro izgubim živce.
Znan si kot velik perfekcionist in deloholik. Ali se je zdaj, ko so tvoji honorarji višji, spremenil tudi tvoj način dela?
Delam isto. Vsakega projekta se lotim, kot da je moj zadnji. Sem perfekcionist in ne naredim karkoli le za denar. Kar se tiče honorarjev, je na Poljskem vse 20-krat večje, tudi honorar. To je vedno povezano z velikostjo trga. Sicer pa znesek ni bil tako velik, saj je bil to moj prvi film za poljski trg. Dogovorili smo se, da mi dajo več denarja, če si film ogleda milijon gledalcev, in še več, če si v kinu film Pisma Sv. Nikolaju ogleda več kot milijon in pol ljudi. Trenutno si je film ogledalo že skoraj milijon in pol gledalcev, tako da se moj znesek zvišuje. Ne glede na vse pa še vedno menim, da glede na vloženo delo nisem bil veliko plačan. Na Poljskem je sicer navadno tako, da režiser zrežira film, pri postprodukciji pa ga ni zraven. Jaz sem bil prisoten povsod. Tako da če moj znesek razdeliš na leto in pol trdega dela, to ni tako veliko denarja.
Intervju si v celoti lahko preberete v Stopu številka 50.
