"Življenje teče v verzih?" se vprašaš, ko poslušaš Roka Terkaja, kako z lahkoto niza rime tudi v pogovoru, ne le na odru. Raper, novinar, poet iz Savskega naselja v Ljubljani, državljan vesolja z nalezljivim nasmehom je zdaj tudi diplomant Teološke fakultete, kar mu predvsem prinaša svobodo in celo odpira vrata v svet.

 

 

Kratek čas ste mladenič z diplomo v žepu. Kaj danes to še pomeni, ko večina diplomira le še zato, da zadovolji pričakovanja staršev?

 

Najprej lep pozdrav! Z diplomo je takole – treba je stvari dokončati. Če si začel, pojdi do konca – ali pa sploh ne iti. To načelo me je držalo in zelo sem vesel, da sem končal, kar sem začel. Rima, drži! Sicer nisi nič bolj pameten in tudi ne bolj neumen, ko končaš študij, se pa počutim bolj zrelega, neverjeten občutek je, ko ti profesorji, ki jih spoštuješ, rečejo; dobrodošel med nami. Hura! Starši pa so tudi veseli, seveda. Sedaj nimajo več skrbi, njihove obveznosti in skrbi so zaključene, sedaj gredo lahko z nasmehom na dopust. Tudi študij sam mi je dal neko globino in širino v glavi, seveda pa traja učenje naprej – vse življenje. Najpomembnejše je, da se naučimo preživeti, biti srečni z malimi stvarmi in delati stvari, da osrečimo sebe in druge.

 

Kako svojo prihodnost vidi raper, poet, novinar, ki je diplomiral na teologiji?

 

Moja prihodnost je za zdaj v glasbi. Prvič v življenju se ji lahko popolnoma posvetim in uživam. Ni mi več treba skakati iz študija v studio in nazaj. To je bilo utrujajoče, saj nisem mogel biti nikoli popolnoma pri eni stvari. Koncerti – izpiti, snemanja – predavanja, učenje – pisanje besedil, pa še preostala dela, ki jih ni bilo malo ... Vse to po nekem času utrudi človeka, zato sem sedaj res srečen, ker se lahko zaprem za en teden v studio in mi ni treba misliti na nič drugega, kot na tisto, kar imam najraje – muziko.

 

Koliko držijo govorice, da se v bližnji prihodnosti selite iz Slovenije? In kam naprej?

 

Govorice so govorice, ponavadi daleč od resnice, a tokrat morebiti držijo. V roku enega do dveh let se mislimo s prijatelji in sodelavci preseliti v Los Angeles, kamor bomo nekateri šli naprej študirat, drugi pa delat, skupaj pa bomo naredili en multimedijski "raztur" in pokazali, od kod smo doma. To je sedaj načrt, ne držite me za besedo, ampak vse se odvija v tej smeri, je pa res, da je čas tak, da ni nič stoodstotno zagotovo, so pa naše misli vsekakor uprte v tujino. Slovenija je sicer super! Tu je moje gnezdo, tukaj so moji ljudje, ki so me podprli, in tega ne bom pozabil nikoli. Je pa prišel čas, da odletimo iz varnih gnezd v prostor, kjer je veliko več vsega, je težje, konkurenca je višja, a vseeno se veliko več naučiš, ker se enostavno moraš, če ne, ne preživiš.

 

S kakšnimi občutki vas navdaja veličina sveta, ko pogledate globus in si priznate: Koliko čudovitih krajev ne bom nikoli obiskal!?

 

Ravno obratno, jaz si rečem: u hudo, koliko čudovitih krajev bom še obiskal! Tistih, ki pa jih ne bom, jih pa ne bom, ni panike. Za zdaj se držim misli, ki je v novem komadu, ki ga imava z Erikom: Dobr vem, da vse lahko, sam če hočem to, ker svet je moj!

 

Ni le prispodoba, a svet ste res začeli odkrivati s korakom. Peš. Kako se je to zgodilo in kam lahko pelje? Zveni namreč zelo asketsko …

 

Zveni asketsko, a je pravzaprav zelo lepo. Ko si v sožitju z naravo, ko hodiš, izklopiš telefon, vklopiš človeka, si za en mesec sam s sabo, to je tisto pravo. Danes potrebujemo mnogo stvari, da bi se počutili srečne, a v resnici je mogoče, da se počutiš srečen tudi, ko nimaš nič. In to je tisto, kar me je Camino naučil, ter seveda, da je treba na poti vztrajati in biti hvaležen za vsak dan, ki ti je podarjen.

 

V začetku leta ste z Zavodom Drugo oko in režiserjem Mirkom Simićem ustvarili projekt Nevidni. Kaj lahko rečete o odzivih na film, ki opozarja, da so med nami ljudje, pred katerimi si zatiskamo oči?

 

Film in videospot Nevidni sta mnogim odprla oči. Film govori o otrocih s posebnimi potrebami in dandanašnji mentaliteti, da če je kdo drugačen, ga radi prezremo, pravzaprav se pretvarjamo, da tak človek sploh ne obstaja. Vendar ni težava v njih, težava je v nas, saj nas je enostavno strah približati se takšnemu otroku ali odraslemu človeku, ga pozdraviti, mu stisniti roko in ga sprejeti za sebi enakega, raje se obrnemo stran. Zato smo obiskali mnogo osnovnih šol, kjer so si učenci ogledali film, se spoznali z nekaterimi igralci iz filma in verjamem, da smo marsikomu odprli srce in pogled, da je videl Nevidno, ter da bo ta osnovnošolska izkušnja vplivala na njihov razvoj in zavest v prihodnosti, da bodo odrasli v bolj odprte in manj plahe ljudi.

 

Naselju ste posvetili celoten album Pasož. Zakaj je Savsko naselje odigralo tako pomembno vlogo v vašem življenju, s čim vas je okolica mladosti najbolj zaznamovala?

 

Recimo deset let nazaj, preden se je začel moj medijski vzpon, sem bil raper in freestyler, ki je rapal okoli bloka, in moji prvi poslušalci in tisti, ki so me podpirali, so bili Savčani. Enkrat mi je eden izmed prijateljev rekel – ko boš enkrat uspel, obljubi, da boš naredil album za Savsko naselje. Takrat sem dal roko in tega nisem pozabil. Tako sem takoj, ko sem izpolnil svoje obveznosti pri založbi Nika, naredil tisto, kar sem obljubil, ker Savčan drži besedo. To je album Pasož. Naslov albuma izhaja iz cestnih legend prejšnjih generacij, ko je bila tukaj še savska banda in je od obiskovalcev za vstop zahtevala potni list (ki ga seveda ni bilo), sicer so morali plačati ali pa so jih pretepli.Moja okolica me je zaznamovala z najbolj odbitim smislom za humor, zaznamovala me je s ponosom, da sem od tu in da je to moj dom za večno, s težavami in svetom, ki ni lep in vzoren, in posledično z željo, da bi ta svet popravil na bolje, zato sem tudi pravzaprav začel rapati. (Bod v šoli, ne pa v Ambasadi Gavioli!) In svojih korenin ne smeš pozabiti nikoli.

 

Pasož se ne prodaja, pač pa se zanj donira, kolikor smo ljubitelji glasbe pripravljeni odšteti. Zakaj tak način in koliko so ljudje pripravljeni sami odšteti za CD z vašo glasbo?

Zdi se mi najbolj fer, da ljudje sami ocenijo, koliko jim je pravilna cena za album. Je energijsko zelo dobra poteza, ker nihče nima občutka, da bi ga kdo prinesel naokrog, da se računa preveč ali premalo, kolikor ti srce reče, toliko se bo dalo. Povečini je bilo okrog 10–15 evrov, študentje in nekateri otroci so dali po 1 evro, rekord pa je postavil gospod iz Štajerske, ki je za album doniral 50 evrov.Po albumu Pasož ste organizirali Blok Party sredi domačega Savskega naselja. Že drugič.

 

Za kakšno zabavo gre? Program je bil pester, kot bi šlo za pravi enodnevni festival sredi Ljubljane?

Najprej je bila ideja Blok Partya narediti zabavo kar pred domačim blokom, da se stari prijatelji zopet vidimo, saj nam vsakdan vzame veliko časa in si ga več ne vzamemo toliko drug za drugega, celo tako daleč gre vse skupaj, da niti svojih sosedov ne poznaš več. Na pomoč so mi priskočili ravnateljica Osnovne šole Savsko naselje Verica Šenica in njen team ter Savčan Jaka Krall - Jacuzzy s svojo ekipo in še Anes, Pepi in sponzorji. Skupaj smo na igrišču naredili celodnevno zabavo. Najprej s športnimi dogodki, potem smo odprli savsko tržnico, kjer so vsi, ki imajo podjetja v naselju, postavili stojnice in predstavljali, s čim se ukvarjajo. Popoldan smo postavili oder, priklopili zvočnike in enostavno igrali. Zadeva je bila tako dobra, da smo jo letos ponovili. Vsako leto se nam pridružuje več in več ljudi in verjamem, da bomo v letu 2012 naredili res eno noro zabavo, da bo vsa Slovenija lahko prišla k nam na obisk in občutila našo spontano in domačo energijo.

 

Lahko kaj več poveste o Hiphop tednu, ki se je odvijal maja? Kako sta se Slovenija in naš hiphop izkazala v tem globalnem spektaklu?

Hiphop teden je projekt, ki se izvaja po vsem planetu vsako leto v začetku maja, vsaka država organizira svoj Hiphop teden in se v teh sedmih dneh zahvali tej kreativni sili in počasti to kulturo s svojim prihodom in svojim znanjem – veščino. Tako smo v enem tednu združili grafitarje, didžeje, MC-je, B-boye, beatboxerje, beatmakerje, plesalce in poslušalce iz vse Slovenije in vsi so prišli iz spoštovanja do kulture same. To je tisto, kar je dalo enotedenskemu dogodku čarobnost in čudovito energijo, da so k nam hodili še metalci, punksi, klošarji in se zabavali. Ustaviti so nas hoteli policaji, a ko so prišli v stik, so se obrnili in kar odšli domov, haha! Vse skupaj smo tudi snemali in bomo v tem letu tudi izdali DVD, kjer boste lahko videli, kdo smo hiphoperji.

 

Kakšni novi projekti vas čakajo po poletju?

 

Ali se jih lotevate že v poletni vročini?Bolj malo spim, večina mojega časa je posvečena delu. V naslednjem letu lahko pričakujete dva ali tri albume, nekaj sodelovanj, Blok Party 3, Hiphop teden 2, novo domačo stran, pripravljamo pa tudi Hiphop univerzo, za vse tiste, ki bi se radi učili in začutili našo kulturo. Poleg tega smo postavili studio in v njem snemamo mlade talente, tako da je dela dovolj. Žal mi je, da ima dan 24 ur in da zaradi tega nasrkajo moji najbližji – prijatelji in sorodniki, ker me vidijo bolj malo, a odločil sem se, da bom življenje posvetil boljšemu jutri, zaradi katerega žrtvujem danes. Upam, da me razumejo, in jih, če tole berejo, tudi iz vsega srca pozdravljam – mislim na vas. Lep pozdrav.