Kdo bi rekel, da nam bosta vsako nedeljo doma kuhala pozno kosilo, ko smo ju pred leti videvali v oddajah o knjigah ali na literarnih dogodkih. A zakonca Smej Novak imata kuhanje v genih, pravita, in kot smo videli, doma tudi knjižno polico z več kot tristo kuharskimi knjigami, med katerimi sta nekatere tudi sama prevedla za založbo Vale-Novak.

In medtem ko gledalci na Pop TV že spremljajo novo sezono oddaje Ljubezen skozi želodec – Po zdravi pameti!, Luka končuje svoj drugi roman, Valentina piše svojo knjigo, skupaj pa za jesen pripravljata kulinarični knjižni projekt.

Filozofija vašega kuhanja je ...
Valentina: Da uporabimo sestavino, ki je imamo največ, in se nihče ne pritožuje, da je ima premalo, to je zdrava pamet. To je povzeto po Descartesu, če že govorimo o filozofiji.
Luka: Za naju je hrana tako in tako svojevrstna filozofija, da ne rečem religija. Ljudje se bolj identificirajo s hrano kot s čim drugim, saj je pomembno, kaj dajejo vase. Želimo jesti dobro, hkrati ne drago, in se pri tem zabavati. Zato je za naju to hrana za telo in tudi za duha.

Pravite, da želimo jesti dobro, ne drago in se zabavati. Ali se pri ustvarjanju oddaje držite še katerega kriterija?
V.: Oddaja ima še en zelo strog kriterij, ki se mu reče "kriterij trgovine za vogalom". Pomeni, da ne uporabljamo sestavin, ki jih ne dobimo v bližnji trgovini. V tujih oddajah se velikokrat srečamo s stvarmi, ki jih ne dobimo pri nas, tam pa so običajne. Tako je recimo z jurčki, ki so tukaj zelo vsakdanji, ponekod pa strašna specialiteta.
L.: Koriander lahko vedno zamenjamo s peteršiljem, recimo. Zato rečemo, da "po pameti". Priznamo pa, da se med snemanjem oddaj srečujemo tudi s težavami, saj jih snemamo vsaj tri tedne vnaprej, ko morda katere sestavine še ni na naših vrtovih.
V.: Zdaj smo v obdobju kislega zelja in krompirja.

Ljudje še vedno povečini čuvajo kuhinjo le zase in gostov ne vabijo vanjo, pri vas doma pa je drugače, kuhinja je osrednji del doma. Zakaj?
V.: Kuhinja mora biti srce doma. In to, da je prostor, kamor vsakogar sprejmeš, je tudi bistvo naše oddaje.
L.: Točno tako tudi živimo, zato je oddaja neke vrste resničnostni šov. Le pult na koleščkih vsakič primaknemo v ospredje pred kamero.
V.: Gre za preskok v kulinarični kulturi in popularizaciji hrane. Prava kulinarična revolucija se je zgodila, ko je kuhanje postalo sproščeno. Včasih je bilo kuhanje stroga disciplina, kjer si takoj opazil napake, zato nismo kazali tega prostora – groza, da bi kdo videl, da se vam testo za zavitek ni lepo razvleklo!

Pomemben postaja proces, ne izdelek?
L.: Da, k temu stremijo tudi že restavracije in kuhanje postaja javno. Že sam akt kuhanja je postal šov.
V.: Ni bistvo, da je šov na krožniku, ampak da spremljamo proces. To je tudi poslanstvo naše oddaje, da posredujeva, v čem je bistvo. Na televiziji je to mogoče – doživeti izkušnjo, ki se je prej zdela nedosegljiva.

Sta se zapeljevala s hrano, ko sta se spoznavala?
L.: Ne, to nima nobene povezave.
V.: Ne gre za tako ljubezen.
L.: Gre za ljubezen do hrane, gre za energijo, s katero je hrana pripravljena. To je že Vendelina govorila, da če testo zamesiš z ljubeznijo, bo resnično vzhajalo pravilno. Ta energija je tudi ljubezen do samega sebe.
V.: Imamo pa ljubezen tudi drugače: pozitivno energijo, ki vlada v ekipi, ki to oddajo ustvarjamo. To so pozitivne vibracije, ki morajo obstajati med ljudmi, če delajo skupaj.
L.: Zadeva je taka: kuhanje te mora zanimati, če te ne, potem med snemanjem trpiš. Mislim, da vsaka ekipa ne bi znala narediti takih oddaj, če ne bi imeli pravih izkušenj in afinitete do hrane. Če kdo med njimi ni kuhal, to začne, ko pride med nas.

Celoten intervju lahko preberete v reviji Stop št. 4.