Ob vsaki naravni nesreči prestajajo veliko preizkušnjo mediji vseh vrst. In to, kar je morda vsak dan vidno, a ne moteče, se dobro vidi šele ob izrednih dogodkih. Pri nekaterih medijih so prepričani, da je dovolj, da pozovejo bralce, naj jim pošljejo fotografije, in objavijo obvestila, ki jih razpošilja civilna zaščita, in tista, ki jih ujamejo pri kolegih s kakega drugega medija. A pri takem pozivu gre za precej več.
Gre za zgodbo o verodostojnosti, kredibilnosti in terenskem delu. Gre za to, kako se reporterji in novinarji lotevajo svojega dela. Koliko terenskega dela je bilo, vedo v vsakem uredništvu vsakega medija posebej. Kakšne so ekipe, izkušnje, volja in pripravljenost za delo prav tako. Sam lahko govorim le o tem, kaj sem prebral in videl. Priznam, da sem pričakoval več. Predvsem od spletnih medijev. Televizije so nam dale približno to, kar dajo ob vsaki taki priložnosti. Brez posebnih presežkov, a korektno in dovolj verodostojno. Njihova težava je le v tem, da tega, kar ti imajo povedati in pokazati, ne moreš gledati takrat, ko ti hočeš, ampak takrat, ko oni hočejo ... Spletni mediji pa so mediji, ki bi morali ob takšnih priložnostih dobesedno pomesti s tradicionalnimi. Pa niso. Splet in družabna omrežja so bila en sam kaos fotografij, filmčkov in bolj ali manj zblojenih zapisov, kombiniranih s tistim, kar so sporočali centri za obveščanje. Če si hotel videti, kaj se zares dogaja, si pač moral na teren. In tam je bilo kaj videti. Bile so zgodbe o medsebojni pomoči, solidarnosti, pa tudi klasične slovenske zgodbe "spelji tok vode sosedu v dnevno sobo, da ne bo meni zalilo garaže". Bile so zgodbe o zaporah, ki jih ni nihče nadzoroval, pa ljudeh, ki so - kot kakšni krajevni šerifi - vzeli stvari v svoje roke in odločali, kdo in do kam se lahko vozi. "Če ni policistov, bom pa sam poskrbel, da se ne vozijo, z vožnjo povzročajo dodatno zamakanje," mi je ves razburjen razlagal eden tistih, ki je s svojim avtom okrepil zaporo, ki je z znakom prepovedovala vožnjo, predvsem tistim, ki so se z velikimi terenci vozili, kot najbrž sicer živijo - "malce nad drugimi". Seveda pišem samo o ljubljanski poplavi, ki je bila sicer obsežna in hudo nadležna, a vsaj ni terjala človeških življenj, kot ponekod drugod po Sloveniji.
Lahko rečem, da sem nad delom marsikaterega uredništva - predvsem spletnih, ki so se zadovoljili predvsem s fotografijami bralcev in ki bi se tokrat res lahko izkazali ter pokazali veličino sprotnih, avtentičnih, udarnih zgodb - kar malo razočaran.
A to razočaranje je pljunek v morje razočaranja nad nekaterimi politiki. Ti so doživeli prave "mokre sanje" in začeli že ob prvih znanilcih katastrofe predvolilno kampanjo za lokalne volitve. Da bi bruhal. Namesto da bi - po filmsko - splezali v čolne in šli razdeljevat vodo, pomagat, čeprav se tudi kazat, so se šli "zafrkavanje" o urejenosti vodotokov. Prioritete, dragi moji. Najprej reševanje življenj in imetja, šele nato pride na vrsto kritiziranje in ugotavljanje odgovornosti. Prav tako prevzemanje le-te - na državni in lokalni ravni. Brez milosti.
In ne nazadnje, če že ne kaj drugega, upam, da bodo imeli tisti, ki so celo z referendumom izglasovali neureditev režima, ki bi preprečil tako obsežne poplave v glavnem mestu, kakršne smo videli pretekle dni, vsaj malo slabe vesti. A dvomim, Slovenec je Slovencu pač Slovenec.
