Čeprav je petek najbolj sproščen dan v njegovem tednu, mu telefon zvoni dobesedno vsake tri minute. Luksuzni prostori, za katere slišimo, da jih uredništvu Pogledov nekateri kolegi blazno zamerijo, so sicer povsem ljubki in snažni, a v resnici nič kaj tako posebnega. Kljub prižgani klimi in odprtem oknu je v njih vroče kot v džungli. Traven je zelo vljuden, a mi v dialogu težko pusti do besede. Po treh besedah ponavadi misli, da točno ve, kaj hočem povedati.

Kolikor je sočen in direkten že v intervjuju, se pravi žur začne, ko na snemalki pritisnem tipko STOP. Ko takrat z notranjim šarcem useka dva ali tri rafale po celotni medijski sceni, se mora vaš novinar na stolu kake dvakrat prav malo prepogniti od krohota.

Zakaj niste dali oddaji raje naslov kar Trenja 2? Vsekakor bi bilo bolj pošteno …
Ampak zakaj? Gre pač za aktualno-politično oddajo z gosti, kakršno imajo vse televizije. Po tvoji logiki bi ji mirno lahko rekli tudi Polemika 2, kajne? Ko bova s Slakom recimo čez deset let delala naslednjo oddajo, ki se ji bo reklo recimo … Fokus, no, takrat bova midva spet takole sedela in me boš spraševal, zakaj ji nisva raje dala naslov Pogledi 2. Format oddaje je morda res enak, ključna razlika je v izbiri tem. Ker tam na komercialki zelo trpijo za sindromom Rejting 18–48.

Rejting 18–48?
Torej osredotočenost na ciljno skupino gledalcev, ki so stari med 18 in 48 let. Češ da ti največ trošijo. To je, mimogrede, precej zastarela logika. To je veljalo nekje sredi devetdesetih let, danes pa zelo raste potrošnja v skupini nad 55 let. Zakaj? Ker so si upokojenci v življenju ustvarili določeno premoženje, ker imajo stabilne prihodke in ker ne znajo ničesar odreči svojih vnukom. Ampak kakorkoli, na komercialki so obsedeni s t. i. aktivno populacijo, ki ima rada borbo, kreganje, konflikt …

Torej natanko take petelinje boje, kakršne ste imeli ob četrtkih na Trenjih?
Če hočeš. Ampak moja poanta je, da mi tu, na RTV kot na javnem servisu, ni več treba biti obseden z raznimi preživetimi logikami. Čudovito je, da se lahko posvetim tudi kaki zahtevnejši in manj popularni temi. Zdaj recimo pripravljamo oddajo o manjšinah, ki jo bomo oddajali kar iz Trsta …

Prav, ampak nacionalka ima najbrž kakšne povsem svoje omejitve?
Kakšne? Misliš na politiko in to?

No, res dvomim, da ne razumeš, kaj mislim, ko rečem "omejitve nacionalke". Če nič drugega, si iz nekega relativno učinkovitega, da ne rečem darvinističnega okolja zdaj prišel na mastodonta, ki je še do nedavnega za en ušiv enominutni prispevek za Osmi dan na teren pošiljal ekipe petih ljudi: novinarja, snemalca, šoferja, lučkarja in še petega, čigar funkcijo vedno znova pozabim …
Okej, ampak jaz sem tukaj na tem mastodontu zrasel gor. Te hodnike zelo dobro poznam. In ne glede na to, kako se menja vodstvo, nacionalko tako kot večino velikih sistemov vodi drugi in tretji upravljavski steber – torej ljudje, ki so tu na svojih pozicijah že dvajset, trideset let. S temi se zelo dobro razumem. Naša nacionalka je kot tanker: zelo težko ga poženeš, ko pa se enkrat začne premikati, potem ni šale. Politika se sicer vmešava bolj transparentno kot v komercialko, a to so pač pravila igre, ki jih sprejmeš. Krasno je, da mi tu ni treba molčati – da lahko, če se glede česa recimo ne strinjam z morebitno bodočo direktorico RTV Mišo Molk, to tudi mirno javno povem. To je zame bistvo demokratične igre: da se vse počne javno.

Aha, aha, TV Slovenija kot trdnjava demokracije – vidim, da si še globoko v tistem prvem romantičnem obdobju, ko se liže med … S staro punco sta prišla spet skupaj in zdaj na njej spet ceniš vse, zaradi česar si jo nekoč pustil … Zanimivo te bo poslušati čez deset let, ko bova sedela in debatiralo o tvoji novi oddaji, ki se ji bo reklo … kako že? Fokus?
Ne ne ne, govorim samo o osnovnih pravilih igre.

Celoten intervju lahko preberete v Stopu številka 38.