Ko sem gledala njene prispevke o posebnežih v oddaji Človeški faktor v nedeljskem popoldnevu, sem mislila, da prispevke pripravlja starejša novinarka, tako zreli, posebni so bili. Pa tudi nikdar se ni pokazala na zaslonu. Ko sva govorili po telefonu in se menili za pogovor, je iz slušalke prihajala zelo živa, mladostna energija. In Marjana je zelo živa in zelo mlada, energija kar kipi iz nje, ko govori, maha z rokami, da je veselje.

In veselje jo je poslušati, saj ko govori z največjo zagnanostjo, njen govor dobi mehkobo dolenjskega narečja, ki ga sicer z lahkoto skrije. Marjana je posebna ženska. Za tale pogovor sem jo le s težavo prepričala.
Na začetku mi navdušeno pripoveduje o času, ki ga je preživela v Južni Afriki. En mesec je spremljala naše nogometaše in delala prispevke o življenju žensk, otrok … "To je pravo novinarstvo," mi hiti pripovedovati. "Tam je zgodb, kolikor hočeš, vsak človek je posebna zgodba, ženske posiljujejo, zlorabljajo, starejše ženske, okužene z aidsom, trenirajo nogomet … pri nas iščeš takšne zgodbe zaman. Naredila sem jih kar sedemnajst. Vsak novinar bi moral iti delat v tujino." Leta 2006 je novinarsko spremljala svetovno nogometno prvenstvo v Nemčiji, bili so zadovoljni, zato so jo s seboj povabili tudi zdaj – in že se veseli naslednjega vabila, čez štiri leta!
Kako je Marjana začela novinarsko kariero? "Veliko sem delala prek Študentskega servisa, hodila na avtostop iz moje vasi do Ljubljane, brala knjigo Zvoneta Šeruge in si govorila, da bom nekoč imela denar in potovala in doživela vse, kar je doživel on. Potem je Tof iskal nekoga, ki slepo tipka – to sem bila jaz –, in takrat se mi je odprl svet novinarstva. Tudi Tofu se lahko zahvalim, da sem danes tu, kjer sem. Nedeljski dnevnik, Dnevnik, potem sem na Triglavu srečala Saša Hribarja, povabil me je v oddajo Tistega lepega popoldneva, ki jo je urejal Bojan Krajnc – po mojem mnenju najboljši urednik vseh časov. To je bilo obdobje zelo kreativnih oddaj na TV Slovenija. Bili smo odlično moštvo, energija je bila dobra – Bojan je zelo karizmatična osebnost in ga pogrešam kot mentorja. Vsega o televiziji me je naučil on. Zdaj so mladi na TVS prepuščeni samim sebi."
Marjana ima rada drugačne ljudi. "Čutim se blizu ljudem, ki so odklonski, posebni, "odpadniki", ki niso del sredinskega medijskega sveta. Ne hodim na družabne zadeve – znani ljudje me begajo, nimam kaj govoriti z njimi, niso del mojega intimnega sveta. Vznemirjajo me "krvave" življenjske zgodbe, blizu so mi gube na obrazu, umazane roke, dokumentaristične poteze. Vprašam jih: "Kdaj si imel koga rad? Kdaj se te je kdo nazadnje dotaknil? Kdaj si se nazadnje smejal, jokal?" To je moj upor proti kapitalističnemu svetu. Proti urbanemu okolju, kjer ne živimo takšnega tempa, v katerem bi se čutili medčloveški odnosi. Blizu sem ljudem in naravi. Sem elementarna. Poskusila sem živeti v mestu, pa ni šlo." Marjana s svojimi vprašanji pogosto spravi ljudi v jok. Pravi, da nehote. In tudi v smeh. Mnogi jo po intervjuju objamejo.
Na TVS dela honorarno in ne zdi se ji prav, da imajo veliko manjše pravice kot redno zaposleni, delajo cele dneve, nimajo plačanih počitnic. Je voditeljica in redaktorica turistične oddaje Na lepše in ureja rubriko Na svoji zemlji v oddaji NLP.
Marjana rada potuje. Tajska, Indija, Evropa, Jordanija, za Novo Zelandijo že hrani denar, želi si še v Avstralijo, Ameriko ... "Ves svet je še pred mano," pravi. Kaj počne zdaj, ko je na dopustu? "Kosim travo, hodim v gozd, počnem dolgočasne stvari, ki me osvobajajo, veliko sem v naravi. Po Južni Afriki kar nekaj časa nisem mogla govoriti z nikomer. Potrebovala sem mir."
Od česa je odvisna? "Od usodne ljubezni – ta pa se zgodi samo enkrat v življenju. Zdaj pa živim v hrepenenju. Vse stvari v življenju delam s strastjo. In s hrepenenjem."

Še nekaj Marjaninih posebnosti in misli se vam odkrije, če kliknete tukaj!