Zanimalo nas je, kako na vojno gleda ženska in kako moški, kakšne so razlike, če je kdo ves čas na vojnih območjih, in kako jih vidi tisti, ki je tam le občasno. Valentina smo ujeli tik pred odhodom na počitnice, Karmen pa je v Slovenijo prišla na dopust. Dobimo se v kavarni, Karmen seveda spremlja mož Gunnar. Nerazdružljiva sta, kar v nevarnih razmerah, v katerih delujeta, ni čudno. "Brez njega ne bi zmogla," prizna Karmen. "Ob sebi potrebujem koga, ki mu lahko popolnoma zaupam." Valentin ve, kakšna prednost je v tem poslu imeti partnerja. Sam se je odločil, da se posveti družini, zato se zadnja leta ne izpostavlja več toliko. Oba sta mirna, sproščena in nasmejana, čeprav se ves čas zavedaš, kakšne grozote sta že doživela in kaj vse videla.
Karmen, vi ste študirali primerjalno književnost, Valentin, vi pa zgodovino. Kako sta se sploh znašla v novinarstvu? Oba sta rekla, da je bilo to naključje in da nista mislila ostati v tem poslu, a sta še vedno tu.
Karmen: Ne načrtuješ, a ko v kaj vložiš toliko energije in časa … Vsak teden pridem z novo idejo, kaj bi lahko počela v življenju, to vam lahko moj mož pove (pogleda Gunnarja, ta z nasmehom prikima), med njimi so tudi povsem nesprejemljive. Ampak v končni fazi – dokler me to zanima in je zabavno in smiselno, bom to počela …
Valentin: Vojna je zabavna?
Karmen: Saj ni samo vojna, to pač ljudje najbolj opazijo. Vojna je 5 % mojega dela.
Valentin: Novinar sem res postal po naključju. Ko se je razplamtela vojna, sem bil na fakulteti. Ker sem potreboval študentski zaslužek, se mi je zdelo vojno dopisništvo idealna varianta, ker skoraj nihče ni želel iti tja, sam pa sem poznal veliko vojakov in oficirjev, saj sem bil pred tem v JNA. Začel sem pisati za revijo Obramba in hoditi na vojna območja. Ko nekaj časa delaš kot vojni dopisnik, te to zasvoji, vedno bolj obvladaš, se izpopolnjuješ in rasteš, zato v tem poklicu ostajaš. Na začetku je bil to res le študentski zaslužek. A vojna je trajala 4 leta, nato sem dobil službo na Pop TV in ostal novinar.
Karmen: Jaz svojega dela ne dojemam kot novinarstvo. Tudi si ne predstavljam, da bi šla po izteku dopisniškega mandata v službo na televizijo v Ljubljano. To me ne zanima.
Kako pa ste potem pristali v tem poslu?
Karmen: Novinarsko delo sem spoznala ob Gunnarju. Z njim sem šla v Makedonijo in na Kosovo. Začelo se je z idejo, da bi lahko financirala svoja potovanja. In tako sem začela pisati zgodbice za revije, večinoma so bile o usodah ljudi, ki jih je zaznamovala vojna. To je bilo naključje, ne da bi me vojna tako zanimala. Zanima pa me, kaj vojna pusti na konkretnem človeku. Moje delo je zelo specifično, zato o njem ne morem govoriti kot o nekem splošnem novinarskem delu. Zame je to način življenja.
Valentin: Rad bi dodal, da me je vojno dopisništvo pritegnilo zaradi tega, ker vsebuje sistematično zbiranje in preverjanje podatkov ter odkrivanje osebnih zgodb – to je pa zelo podobno zgodovini. In zdelo se mi je, da imam tako priložnost biti tam, kjer se zgodovina piše, ustvarja.
Valentin, je biti vojni dopisnik tudi za vas način življenja?
Valentin: Zame je to izrazito poklic. Čeprav sem mu zelo predan, je zame zelo pomemben segment družine, zasebnega življenja, druženja s prijatelji in nadaljevanja študija. Zato sem "kampanjec", ven grem občasno, ta način dela mi omogoča, da lahko uživam tudi v drugih stvareh, ki so zame zelo pomembne.
Nekateri trdijo, da te vojna zasvoji. Je to res?
Karmen: Ne. Vojna je konflikt, ki sproža določene posledice. Enake posledice lahko sprožajo tudi druge stvari, npr. velike naravne nesreče. Pri vojni je zanimivo, da lahko za tisto, kar se zgodi, koga okrivimo, pri drugih nesrečah pa ne.
Valentin: Mislim, da te lahko zasvoji, ker ko prideš nazaj, se ne da opisati tega občutka, da si preživel, medtem ko so ljudje tam umirali. To je tako, kot ko športnik dobi zlato olimpijsko medaljo. (Karmen ga začudeno gleda.)
Karmen: Valentin, ti se počutiš, kot da bi dobil zlato medaljo?
Valentin: Absolutno!
Karmen: Fascinantno! Tako bi se tudi jaz rada enkrat v življenju počutila.
Valentin: Srečen sem, ko letalo pristane doma in si rečem, da sem preživel. To je zasvojenost z adrenalinom: ko si na bojišču in vsi umirajo, ti pa preživiš, je kot strel heroina v žilo. Ko prideš iz vojne domov, vidiš svet iz druge perspektive. To te drži še nekaj dni, potem padeš nazaj v rutino. Najbolj absurdno je bilo, ko sem prišel iz Kosova z zelo hudo travmo, na pijači s prijatelji pa je kolega ves čas govoril o svojem pokvarjenem avtu. Mislil sem si, ali se sploh zavedajo, da ta trenutek, ko mi tu govorimo o banalnih problemih in se smejimo, tam umirajo otroci? Ali pa po Bosni, kjer sem videl množična grobišča, so se mi nekaj časa, ko sem hodil po Ljubljani, prikazovale podobe ubitih civilistov. Ko sem gledal mimoidoče, nasmejane in dobre volje, sem jih podzavestno obtoževal, kako morejo, ko pa tam doli množično pobijajo ljudi. A potem vidiš, da si ti tisti, ki si čuden.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 33, izid 18. avgust 2010)!
