Kako je bilo snemati Izvor z režiserjem Christopherjem Nolanom?
Veste, ta film je bil ves čas ovit v tančico skrivnosti. Niti vsi igralci niso čisto natančno vedeli, o čem vse pripoveduje zgodba. Le redki smo smeli prebrati celoten scenarij pred koncem snemanja. Meni ga je Christopher dovolil videti, a kljub temu nisem doumel vsega (smeh). Potopil se je v svoj domišljijski svet in je edini natanko vedel, kaj se bo zgodilo. Drugi smo tudi med delom včasih tipali v temi in včasih ob tem prav detektivsko ugotavljali, kaj nas čaka.
Je težko delati v takih razmerah?
Seveda. Včasih se vprašaš, kako zaigrati ta ali oni prizor, ker ne veš, kaj se v filmu zgodi za njim. Za igralca je to zahtevno. Ampak glede na to, da smo vedeli, kako bomo snemali, smo tudi mi pustili fantaziji prosto pot in učinek je bil pravi.
Videvamo vas v težkih, zapletenih dramah, filmih, ki imajo res izzivalno zgodbo, kot je na primer tista v Zloveščem otoku ali sedaj v Izvoru. Ampak nekateri vam še vedno lepijo etiketo lepotca iz Titanika. Se boste te podobe kdaj znebili?
Ne, mislim, da me bo ta vloga vedno spremljala ali pa preganjala, če hočete. Poglejte, film mi je še vedno všeč in izjemno hvaležen sem, da sem ga lahko posnel. Brez njega danes ne bi bil tako velika zvezda. Ampak po drugi strani si ne želim vrnitve v to obdobje. Časi Titanika so bili res nori. Ko so me ljudje kje zagledali, je nastala norišnica. Skakali so po meni, me poljubljali, čisto se jim je mešalo. Po pravici povedano, me je bilo kar strah (smeh). Ampak kljub noriji sem večinoma stal trdno na tleh. Starši so me naučili, da moram ostati skromen ne glede na to, kaj se dogaja okrog mene. Njuna vzgoja mi je pomagala preživeti tisto obdobje.
Vendar vam zvezdništvo ni moglo biti povsem tuje, zrasli ste v filmski meki, kajne? Najbrž ste že zgodaj spoznali, kakšen je filmski svet.
Pravzaprav to ne drži. Los Angeles in kraji okrog Hollywooda v domačem naslovu se morda slišijo glamurozno, a v našem naselju ni bilo bogatih in slavnih, tisti konec, kjer sem kot otrok živel najdlje časa, je še vedno precej umazan in nevaren. Odraščal sem daleč od blišča, včasih me je bilo pošteno strah.
Česa?
Na naši ulici so se redno na vseh vogalih pojavljali preprodajalci mamil. Nekega dne sem čakal prijatelje, ko je proti meni začel nenadoma teči narkoman, ki mu je iz roke še vedno štrlela igla. Bežal sem pred njim, kolikor so me nesle noge, in se na koncu skril pod neki avto. Videl sem s svojimi očmi, kaj lahko naredijo mamila ljudem, in nikoli se ne bi hotel dotakniti teh stvari. Moja mladost je bila daleč od rožnate predstave o blišču. Tudi v šoli sem jih nekajkrat dobil po nosu, ne da bi se lahko uprl ali komu pritožil. Če bi šel tožarit k ravnatelju, bi bilo le še slabše.
Kako ste potem preživljali dneve, kje ste se srečali s filmom?
Od nekdaj sem bil zaljubljen v zgodbe na platnu in na televiziji. Ko sem prišel domov iz šole, sem gledal en film za drugim. Pri trinajstih sem dobil priložnost in prvič zaigral pred kamero v reklami. Poti nazaj ni bilo, nikoli več si nisem želel početi česa drugega. Žal mi na začetku ni šlo tako dobro, kot sem si predstavljal in želel. Ampak nisem se vdal, bojeval sem se za svoje sanje. Pri tem je imela ključno vlogo moja mama. Vozila me je na avdicije in me tolažila vselej, kadar sem ostal brez vloge.
Zdite se precej umirjeni, zadržani. Je to vaš pravi obraz?
Mislim, da res. Zasebno sem res kar tih, tudi v družbi prijateljev nimam občutka, da bi veliko govoril in da bi se vse vrtelo okrog mene. Priznam, da včasih samo opazujem druge in ne povem vselej, kakšno je moje mnenje o temi, o kateri teče beseda. Tak sem.
Celoten intervju lahko preberete v Stopu št. 31, ki je izšel 4. avgusta.
