V Ameriki so začeli predvajati celovečerni dokumentarec z naslovom Hugh Hefner: Playboy, Activist and Rebel kanadske režiserke Brigitte Berman. Film o zdaj 84-letnem Hefnerju, ki je leta 1953 ustanovil moško revijo Playboy in predstavlja utelešenje seksualne svobode, je izzival vroče debate.
To seveda ne preseneča, saj so Hefu, kakor popularno imenujejo moškega, ki mu je viagra podaljšala čutne užitke in ki se je iz vremensko ne preveč prijaznega Chicaga preselil v večno topli Los Angeles, očitali marsikaj; da je ustvaril kult ženskih prsi, da je spodbujal eksploatacijo ženskega telesa, da je po njegovem ženska zgolj seksualni objekt, da je zagovarjal promiskuiteto itd.; skratka, da je velik grešnik za čistune in zadrte moraliste. Toda Hugh Hefner v svoji reviji ni namenjal prostora zgolj prsatim lepoticam in razvratu, temveč je drzno širil meje civilne družbe, bil je upornik in resen politični aktivist, ki je precej liberaliziral ameriško družbo. Razkrival je McCathyjev lov na komuniste, se zavzemal za rasno enakopravnost in legalizacijo marihuane, ostro nastopal proti vietnamski vojni, razkrinkaval hinavščino politike, objavljal odlične intervjuje z javnimi osebnostmi in priobčeval literarne in druge prispevke slavnih pisateljev.
Brez aktivizma in uporništva popularnega Hefa bi bila ameriška družba prav gotovo drugačna in zato si je še za življenja »zaslužil« celovečerni dokumentarec, čeprav je zgodba o nastanku filma precej prozaična.
Pred leti je Hefnerjeva tajnica telefonirala kanadski režiserki Brigitte Berman, da bi njen šef rad kopijo dokumentarca o jazzistu Bixu Beiderbecku. »Nisem mogla verjeti,« je pripoveduje Brigitte Berman, da je ustanovitelj Playboya Hugh Hefner želel imeti kopijo njenega dokumentarnega filma, zato jih je prosila naj napišejo pismo in Hefner ji je res poslal pismo s prošnjo in jo celo povabil na svojo 80-letnico v hišo v Los Angeles. »Tedaj sem začela razmišljati o snemanju filma o njem,« razlaga filmarka, sicer dobitnica oskarja leta 1987 za celovečerni dokumentarec o klarinetistu Artieju Shawu. Dela se je lotila temeljito, se zakopala v dokumentarni material in posnela tudi pogovore s popularnim Hefom. Trajalo je nekaj let, da je film dokončala , zato je razumljivo, da je postajala čedalje bolj naklonjena svojemu filmskemu junaku, kar ji nekateri kritiki zamerijo.
