Igralstvo, pravi, se mu je nekako "zgodilo". "V otroštvu sem hotel biti nogometaš, ampak ni bilo talenta," se smeji. "In potem smo imeli v 1. letniku srednje šole izbirne vsebine, pa sem se priključil gledališkemu krožku, ker risati pač ne znam in pevski zbor me ni mikal. Tam mi je bilo grozno dolgčas, vse skupaj sem hotel pustiti, a sem moral nato vskočiti v neko predstavo in me je potem igralstvo zagrabilo." In tako se je začel poigravati z idejo o vpisu na AGRFT. "Kolebal sem med igralstvom in filmsko režijo, takrat me je zelo zanimala, danes pa me ne več. Nimam toliko domišljije, da bi povezoval stvari v celoto. Sebe in svoje ideje še nekako, ne bi pa mogel voditi skupine ljudi," prizna. In tako je postal igralec.
Kot študenta ga je opazil Branko Äurić - Äuro in mu zaupal eno glavnih vlog v seriji Brat bratu (slovenska verzija uspešnice Samo bedaki in konji). "To je bila zame izjemna priložnost, veliko sem se naučil. Škoda, da so jo ukinili, saj smo se ravno začeli uigravati in bi se zagotovo še razvila." Vloga mu je seveda prinesla prepoznavnost, še najbolj v Mariboru. "Na ulici so me spraševali, kje imam brata in kaj bo v naslednji epizodi," pravi smeje in doda, da to pač spada k poklicu, je pa res, da se človeku kdaj da pogovarjati, kdaj pa ne.
Jurij je na prvi pogled precej resen, pozoren in miren fant, a ko se malce sprosti, pokaže, da se v njem skriva veliko humorja in navihanosti. "V šoli so mi govorili, da sem simpatična baraba, ampak ne vem, kaj to pomeni," se namuzne. A ko gre za delo, mladostniško razposajenost zamenja profesionalnost. Na odru deluje zelo samozavestno, čeprav prizna: "Imam trenutke, ko se mi zdi, da lahko odigram karkoli, in trenutke, ko se mi zdi, da nisem sposoben niti stopiti čez oder." To se mu zagotovo ne dogaja pri predstavi Pomladno prebujenje, ki se je po več kot tridesetih ponovitvah še vedno nadvse razveseli. V tem tragičnem muzikalu se je moral soočiti z enim od svojih strahov: petjem. Čeprav odlično poje, je bila to ena od njegovih frustracij. "Morda sem se ravno zato veselil muzikala, saj sem vedel, da bom moral to prebroditi. In sem!"
V otroštvu se je učil tudi igranja na kitaro. "V drugem razredu smo gledali neki nastop in sem potem hotel igrati klavir. Starši so rekli, da nimamo prostora zanj, zato mi je stric prinesel kitaro in sem šel v glasbeno šolo. Do srednje šole sem hodil, potem pa me je prevzelo gledališče."
To poletje Jurij snema celovečerec režiserja Klemna Dvornika, v katerem bo igral sina Petra Musevskega. "Ja, to je ena glavnih vlog, res mi gre kar dobro," malce sramežljivo prizna. Če mu bo ostalo kaj časa, ga bo zapravil za skok na morje, potovanje, branje in seveda lenarjenje …
