Nacionalna televizija je pomemben medij. Kot kaže zadnje desetletje, celo tako zelo pomemben, da so ga pripravljeni uničiti, da le ne bi "prišel v roke sovražniku". Nacionalno televizijo še vedno obravnavajo kot vojni plen. Žal. Ampak ni težava samo v tistih ljudeh, ki obvladujejo ta javni zavod, in tistih, ki slednje nastavljajo. Problem je tudi pri tistih, ki ga sestavljajo.

Ko so jih razvrstili med javne uslužbence, so se razburjali, češ "mi pa že nismo javni uslužbenci, mi ja delamo na Televiziji". Mnogi smo jim pritegnili - novinarji in mnogi drugi poklici, ki so del televizijskega ustvarjanja programa, sem še vedno prepričan, ne sodijo v kategorijo javnih uslužbencev. Tudi če njihova delovna mesta sistematizirajo po vzoru javnega sektorja, bi moralo biti njihovo delo vrednoteno še kako drugače. Zdaj, ko novi zakon predvideva, da ne bodo več javni uslužbenci, pa so se "ustrašili". Kaj to pomeni? Kdo nas bo zaščitil? Lahko dobimo namesto tega raje status Marsovcev, ker teh ne bo mogoče postaviti na cesto, pa čeprav se bodo na vseh koncih in krajih hvalili, da jih "nihče ne more tako slabo plačati, kot lahko oni slabo in malo delajo". Ja, vsaka medalja ima dve plati. Kot da so v vsem tem času pozabili, da niso zavezani politiki, pač pa svojim gledalcem. Točno tistim, ki plačujejo RTV-prispevek. Problemi nacionalne televizije so večplastni in vseh dilem in težav ne bo mogoče rešiti z novim zakonom. Nekatere stvari bo ta omilil, druge pometel pod predpražnik, kaj tudi izboljšal, a vendar bo predstavljal mejo med dvema političnima opcijama. Eni bodo za in drugi proti, ne glede na to, kaj bo v zakonu pisalo.

Kot televizijskega gledalca me ne zanimajo politična kupčkanja, želim gledati uravnotežene informativne oddaje - pa ne deset minut trobezljanja desnice in deset levice, pač pa uravnotežene informacije, v pravem pomenu besede, ki gredo predvsem "po sredini". Udrihanje po enih in drugih, če si to zaslužijo. Želim slišati polemične komentarje, ki mi bodo kazali pot električnih impulzov v možganih drugih, želim, da novinarji sprašujejo tisto, kar me zanima - in to kogarkoli. Predvsem pa, da se nikogar ne bojijo in nikomur ne služijo. Ne rdečim, ne belim, ne črnim, ne oranžnim, ne modrim in ne pisanim. Rad bi gledal kvalitetno zabavno produkcijo, oddaje, ob katerih mi ne bo nerodno. Za začetek. Potem bo vse lažje. A tega noben zakon ne more zapovedati in garantirati.

Pa še nekaj - naj se začnejo s televizijo ukvarjati tisti, ki jo imajo zares radi. Ne tisti, ki je niti ne prižgejo!