Skladatelj Mojmir Sepe, soprog pokojne pevke Majde Sepe, bo julija praznoval 80. rojstni dan; Vita Mavrič mu je zato posvetila festival La vie en rose, 22. junija pa bo v Križankah gala koncert Poletna noč z njegovimi največjimi uspešnicami. "Spet cel cirkus okoli mene," smeje pravi vitalni gospod, ki še vedno uživa v življenju, se iskreno smeji in se na intervju še vedno pripelje s kolesom.

Kmalu boste praznovali 80. rojstni dan ...
Vsi ste začeli prehitevati (smeh), moja obletnica je šele julija. Ampak junija sta koncerta in očitno sem zdaj bolj zanimiv. Sicer se mi ne dogaja kaj posebno novega v teh zrelih letih. Malo sem opustil ustvarjanje ali soustvarjanje, celo spremljanje glasbe. Šovbiznis me ne zanima več, imam druge okupacije. Malo se razgibavam – da ne bom rekel, da se ukvarjam s športom – na kolesu, z namiznim tenisom, na sprehodih … Pa doma malo naokoli praskam, veliko se družim s prijatelji. Sedaj, ko se približuje moj jubilej, je pa res bolj naporno, treba se je malo angažirati, čeprav moram reči, da mi gredo strašno na roko.

Pogosto vas označujejo za legendo. Kako to dojemate?
Slabo (smeh). To so mi govorili že pred petnajstimi leti. Ta izraz se je nekako ustoličil. Legenda (premišljuje) … Bog se usmili! Taka legenda, ki je dolgo na svetu, mogoče (smeh).

Komu bi pa potem vi rekli legenda?
Problem je v tem, da imamo preveč legend. Če berem časopise, je vsak drugi legenda ali legendaren (smeh). Dve leti igra in je že legenda, to je malo nenavadno (smeh).

V Križankah vam bo posvečen koncert Poletna noč. Takšni klasični koncerti s pravimi popevkami so danes redki.
To je res, mogoče so zato zelo zanimivi. V principu so te melodije … kako bi človek rekel … hitro pokvarljivo blago, a nekatere so se kar obnesle in ustalile. Recimo Zemlja pleše bo čez dve leti stara 50 let, Bog se usmili! To je pa kar dosežek, ne (smeh)? Veseli me. No, take koncerte, klasične stare popevke z velikim orkestrom, imajo ljudje kar radi.

Mislite, da se popevka vrača?
Veste, da ne bi znal povedati. To je vse povezano z nostalgijo. Vrag vedi, če se vrača. Morda se bo melodija kdaj vrnila, saj smo sedaj pristali že samo na besedah, na neke vrste govorjenem petju. Predvsem, če omenim, rap. Moti me to, da imajo raperji ponavadi slabo izgovarjavo; če je tekst prioriteta, bi rad kaj razumel, res pa je, da sem že malo naglušen (smeh). Ne razumem jih, porkaduš, to me jezi.

Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 23, izid 9. junij 2010).