Spet je tu oddaja Čez planke. Kaj je novega?
V bistvu nič novega, še vedno imam zelo utopičen poklic, se mi zdi včasih. Dva meseca delaš za enourno oddajo in potem si vsi mislijo, kako blazno si užival okoli po svetu (smeh). Novo je to, da so oddaje povsem terenske, ni več studijskega dela. Morda se bo malo opazilo, da tudi Planke postajajo starejše, vse bolj zrele, odraščajo in predvsem ponujajo tudi malo bolj zahtevne teme, ki so danes pomembne, a jih pogrešam v naši družbi, na primer pogovore o toleranci, medkulturnem dialogu, varovanju okolja. O teh stvareh lahko v Plankah spregovorimo bolj sproščeno. V teh letih sem odkrila, da ima oddaja lahko zelo širok spekter. Upam, da bodo to opazili tudi gledalci, saj se oddaja vrača zaradi njih. Nisem več računala, da jo bomo še kdaj obudili, sem pa ostala v stiku z gledalci. Vsak smo namreč dobivali klice, kdaj bo spet oddaja. Po pogovoru s programskim direktorjem smo se zato odločili, da serijo obudimo.
Kaj ste počeli zadnji dve leti, bolj malo smo vas videvali?
Ves čas sem delala, morda še bolj kot prej, nisem pa imela samostojne oddaje, zato nisem bila tako izpostavljena. Zadnja leta sem bila zaradi Eutrinkov veliko v tujini, pripravila sem nekaj dokumentarcev (na primer o Slovenski popevki), serijo To bo moj poklic itn. Izzivov ni manjkalo.
Ste si v minulih dveh letih vzeli tudi kaj časa zase?
Sem zelo nemiren duh in ne potrebujem veliko, da se sprostim. In tudi sprostim se hitro in grem potem raje naprej, ne zdržim dolgo časa na istem mestu. Še vedno me malo "mevlje" dajejo, kot je rekla moja babica (smeh).
Razmišljate o naraščaju?
Absolutno se vidim z družino. Moja biološka ura vse bolj glasno tiktaka (smeh). In to so leta, ko se okoli tebe zbirajo sorodniki, ki želijo biti babice, dedki, tete, strici, botri (smeh), jih je že kar nekaj v vrsti. Rekli so mi tudi, da ko bo prvi otrok, bodo začeli že spraševati o drugem, stvar se nikoli ne konča (smeh). S partnerjem načrtujeva družino, medtem pa se v naši hiši zbirajo prijateljice z otroki. Pridejo na naš vrt, da otroci vidijo, kako zelenjava raste (smeh).
Ampak potem se boste morali odreči potovanjem?
Nekaj let bodo pač krajša potovanja. Tudi blizu doma je lepo! Sicer pa imajo ljudje o meni napačno predstavo, nisem kakšna huda avanturistka. Nisem oseba, ki sede na motor in gre čez puščavo. Ne potrebujem veliko, da sem prijetno presenečena. Letos na primer navijam, da bi dopustovali v Sloveniji, tudi naš turizem je v krizi, zato lahko naredimo tudi nekaj za svojo deželo.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 25, izid 24. junij 2009).
